Galerija
Umrla je Metka Krašovec
Ena najpomembnejših slovenskih slikark, akademkinja in Prešernova nagrajenka se je poslovila v 77. letu starosti.
Slikarka Metka Krašovec se je poslovila v 77. letu starosti. FOTO: Roman Šipić
V 77. letu starosti je umrla Metka Krašovec, poroča MMC. Bila je ena ključnih osebnosti slovenske likovne umetnosti, dolgoletna profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V slovenski umetnosti bo ostala zapisana z mojstrovinami, ki pripadajo različnim obdobjem njene ustvarjalnosti. Veljala je za velik talent slovenskega slikarstva, njeno ustvarjanje pa je seglo še na področja risbe, grafike, ilustracije in grafične opreme. Po slikarski diplomi leta 1964 na ljubljanski akademiji za likovno umetnost je opravila specialki pri Gabrijelu Stupici in Riku Debenjaku, izpopolnjevala se je še na Kraljevem kolidžu v Londonu in v ZDA.
V zgodnjih delih, času tedanje nove figuralike, imenovane tudi ekspresivna figuralika, kar je bil tukajšnji odmev vzporednih mednarodnih tokov, denimo poparta, je upodabljala arhitekturo in interierje s prežarjeno rdečo barvo in notranjo, metafizično svetlobo, kasneje je med prevlado estetike nove podobe slikala izvirno, osebno simboliko z ekspresivnejšimi formami, značilen preobrat v njenem delu pa se je zgodil po letu 1986, ko se je usmerila v monumentalno, klasicistično pojmovane prividne prizore, običajno z ženskimi figurami, krajinami cipres in pogostim elementom vode ali odsevov na njeni površini.
S temi elementi je vzpostavila vtis metafizične resničnosti in hrepenenja po absolutni lepoti. Študioznim slikam, rezultatu dolgotrajnega ustvarjanja, umaknjenega v izolacijo, je v različnih ustvarjalnih obdobjih postavljala protipol, serije figuralnih risb kot odraz hipnosti, podzavesti, umika nadzora. Obsežen pregled njenega opusa so v sezoni 2012 postavili v Moderni galeriji.
Metka Krašovec je vstopila na ljubljansko akademijo tudi kot ena prvih profesoric, pravzaprav kot prva s pravim stažem profesorice slikarstva, mentorice akademijskih razredov, iz katerih so izšli številni slikarski talenti. Ti se pravkar predstavljajo tudi na obsežni skupinski razstavi Prisotnosti, ki so jo v mariborskem Kibla Portalu odprli minuli petek. Njihova dela so postavljena v dialog z deli Krašovčeve, ki se je tako s to razstavo poslovila v velikem slogu. Pred smrtjo se je odločila tudi za obsežno donacijo svojih del Narodni galeriji. Gre za darilo, ki obsega tako njena mnoga slikarska dela kot dela na papirju.
Leta 2016 je na podlagi njene donacije zrasel tudi Center za poezijo Tomaža Šalamuna. Zbirka centra vsebuje knjige poezije, literarne teorije in leposlovja iz domače knjižnice njenega partnerja, ki je umrl dve leti pred tem; v njej je veliko izvirnih knjig uglednih tujih avtorjev s posvetili, v zbirki pa so tudi vse Šalamunove avtorske knjige in prevodi njegove poezije v dvajset tujih jezikov ter revije, v katerih so objavljene njegove pesmi.
Krašovčeva je prejela številne nagrade, poleg velike Prešernove nagrade za življenjsko delo še nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Kot ena prvih žensk je prodrla v stalno zbirko Moderne galerije, leta 2015 pa postala tudi izredna članica razreda za umetnosti SAZU. V dolgi zgodovini te monolitno moške ustanove pred njo je nekoč v sedemdesetih letih preteklega stoletja imela enak status le danes manj znana slikarka Anica Zupanec - Sodnik.
V slovenski umetnosti bo ostala zapisana z mojstrovinami, ki pripadajo različnim obdobjem njene ustvarjalnosti. Veljala je za velik talent slovenskega slikarstva, njeno ustvarjanje pa je seglo še na področja risbe, grafike, ilustracije in grafične opreme. Po slikarski diplomi leta 1964 na ljubljanski akademiji za likovno umetnost je opravila specialki pri Gabrijelu Stupici in Riku Debenjaku, izpopolnjevala se je še na Kraljevem kolidžu v Londonu in v ZDA.
Preberite tudi:
Tomaž in Metka: Začelo se je 4. januarja 1979, ko je prispelo njeno pismo
Nikoli ne slikam tistega, česar nimam
Veliki nagradi slikarskemu hrepenenju in človeku besede
Tomaž in Metka: Začelo se je 4. januarja 1979, ko je prispelo njeno pismo
Nikoli ne slikam tistega, česar nimam
Veliki nagradi slikarskemu hrepenenju in človeku besede
Od prežarjenih slik do metafizične resničnosti
V zgodnjih delih, času tedanje nove figuralike, imenovane tudi ekspresivna figuralika, kar je bil tukajšnji odmev vzporednih mednarodnih tokov, denimo poparta, je upodabljala arhitekturo in interierje s prežarjeno rdečo barvo in notranjo, metafizično svetlobo, kasneje je med prevlado estetike nove podobe slikala izvirno, osebno simboliko z ekspresivnejšimi formami, značilen preobrat v njenem delu pa se je zgodil po letu 1986, ko se je usmerila v monumentalno, klasicistično pojmovane prividne prizore, običajno z ženskimi figurami, krajinami cipres in pogostim elementom vode ali odsevov na njeni površini.
S temi elementi je vzpostavila vtis metafizične resničnosti in hrepenenja po absolutni lepoti. Študioznim slikam, rezultatu dolgotrajnega ustvarjanja, umaknjenega v izolacijo, je v različnih ustvarjalnih obdobjih postavljala protipol, serije figuralnih risb kot odraz hipnosti, podzavesti, umika nadzora. Obsežen pregled njenega opusa so v sezoni 2012 postavili v Moderni galeriji.
Metka Krašovec in Tomaž Šalamun v Mehiki januarja 1979. FOTO: Tone Hočevar
Prva dama ljubljanske akademije
Metka Krašovec je vstopila na ljubljansko akademijo tudi kot ena prvih profesoric, pravzaprav kot prva s pravim stažem profesorice slikarstva, mentorice akademijskih razredov, iz katerih so izšli številni slikarski talenti. Ti se pravkar predstavljajo tudi na obsežni skupinski razstavi Prisotnosti, ki so jo v mariborskem Kibla Portalu odprli minuli petek. Njihova dela so postavljena v dialog z deli Krašovčeve, ki se je tako s to razstavo poslovila v velikem slogu. Pred smrtjo se je odločila tudi za obsežno donacijo svojih del Narodni galeriji. Gre za darilo, ki obsega tako njena mnoga slikarska dela kot dela na papirju.
Leta 2016 je na podlagi njene donacije zrasel tudi Center za poezijo Tomaža Šalamuna. Zbirka centra vsebuje knjige poezije, literarne teorije in leposlovja iz domače knjižnice njenega partnerja, ki je umrl dve leti pred tem; v njej je veliko izvirnih knjig uglednih tujih avtorjev s posvetili, v zbirki pa so tudi vse Šalamunove avtorske knjige in prevodi njegove poezije v dvajset tujih jezikov ter revije, v katerih so objavljene njegove pesmi.
Krašovčeva je prejela številne nagrade, poleg velike Prešernove nagrade za življenjsko delo še nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Kot ena prvih žensk je prodrla v stalno zbirko Moderne galerije, leta 2015 pa postala tudi izredna članica razreda za umetnosti SAZU. V dolgi zgodovini te monolitno moške ustanove pred njo je nekoč v sedemdesetih letih preteklega stoletja imela enak status le danes manj znana slikarka Anica Zupanec - Sodnik.
Metka Krašovec: Žrtvovanje, 2006, akril na platnu.
Martina Vovk, kustosinja Moderne galerije:
Metka Krašovec je bila v slovenskem slikarstvu zadnje tretjine prejšnjega stoletja, pa vse do zadnjih del izpred nekaj let, edinstvena zaradi več razlogov: bila je neustrašno iskrena, prav kot ženska, in s svojo senzibilnostjo je v svojem delu intuitivno materializirala fantastične podobe, bitja, pokrajine, atmosfere – vse od njenih znamenitih rdečih slik iz sedemdesetih let do erupcije enigmatičnih in duhovitih risb iz osemdesetih let do angelskih bitij v brezčasnih pokrajinah, ki jih je slikala od devetdesetih let naprej.
Celotni osupljivi razpon njenega dela se je pred nami razprostrl na njeni veliki pregledni razstavi v Moderni galeriji pred nekaj leti. V svojem ustvarjanju je vztrajala z nadčloveško disciplino in bila v tem pogledu neomajnosti in predanosti edinstvena tudi kot slikarka in profesorica v svetu moških. Vsakič znova je hodila po tveganem robu silovite izpovednosti notranje podobe, ki jo je obsedeno zasledovala. Ustvarila je izjemen opus, povsem samosvoj slikarski svet in njeno ime postaja prava metafora zanj.
Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor
Izjemna umetnica, ne pozabimo; pravzaprav edina profesorica slikarstva na ALUO!, mojstrica artikulacije umetniškega ustvarjanja, perfekcionistka, a tudi velika maginja čudenja, strastna popotnica po prostorih samote. V mojem spominu ostaja čudovit klepet tik pred podelitvijo Prešernove nagrade in zavedanje, da bo v zgodovino zapisana kot ena ključnih varuhinj slikarstva. Sliki je napovedala dolgo življenje in preživetje.
Aleksander Bassin, nekdanji direktor Mestne galerije Ljubljana in likovni kritik:
Spomin se mi vrača nazaj v šestdeseta leta, v čas, ko je nastopila umetniška generacija tako imenovanih ekspresivnih figuralikov mladega ljubljanskega kroga in z izbrano razstavo njenih predstavnikov, med njimi tudi Metka Krašovec, obšla pomembne galerije v Beogradu, Zagrebu, Mariboru, Ljubljani. Krašovčeva je izstopala z umirjeno, zadržano figurativnostjo, ki je bila vezana na neke domišljijske notranje in tudi zunanje prostore.
Metafizični duh je ostal njena stalnica, zastrt in skrivnosten, nikoli brez poetičnega naboja. Izziv doživljene resničnosti, s katerim se je Krašovčeva soočala ves svoj ustvarjalni čas in ki ga je tako preprosto, z nekaj besedami opisala v katalogu zagrebške galerije sodobne umetnosti ob razstavi Nove oblike realizma v začetku sedemdesetih let, je trajno zaznamoval njeno umetnost.
Vladimir P. Štefanec, likovni kritik:
Ko pomislim na Metko Krašovec, v meni morda najprej zažarijo intenzivne oranžkaste rdečine z njenih zgodnejših platen z arhitekturnimi motivi, ljubljansko Frančiškansko cerkvijo, nato se spomnim milin njenih angelskih obrazov, cipres, bogatih modrin, nadzemskih metafizičnih tihot, duhovnega spokoja, zvestobe klasičnim umetnostnim vrednotam …
Med vsemi deli njenega opusa pa se me je najmočneje dotaknilo njeno občuteno iskanje skladnosti, bližin z njenih majhnih, intimnih akvarelov.
Metka Krašovec je bila v slovenskem slikarstvu zadnje tretjine prejšnjega stoletja, pa vse do zadnjih del izpred nekaj let, edinstvena zaradi več razlogov: bila je neustrašno iskrena, prav kot ženska, in s svojo senzibilnostjo je v svojem delu intuitivno materializirala fantastične podobe, bitja, pokrajine, atmosfere – vse od njenih znamenitih rdečih slik iz sedemdesetih let do erupcije enigmatičnih in duhovitih risb iz osemdesetih let do angelskih bitij v brezčasnih pokrajinah, ki jih je slikala od devetdesetih let naprej.
Celotni osupljivi razpon njenega dela se je pred nami razprostrl na njeni veliki pregledni razstavi v Moderni galeriji pred nekaj leti. V svojem ustvarjanju je vztrajala z nadčloveško disciplino in bila v tem pogledu neomajnosti in predanosti edinstvena tudi kot slikarka in profesorica v svetu moških. Vsakič znova je hodila po tveganem robu silovite izpovednosti notranje podobe, ki jo je obsedeno zasledovala. Ustvarila je izjemen opus, povsem samosvoj slikarski svet in njeno ime postaja prava metafora zanj.
Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor
Izjemna umetnica, ne pozabimo; pravzaprav edina profesorica slikarstva na ALUO!, mojstrica artikulacije umetniškega ustvarjanja, perfekcionistka, a tudi velika maginja čudenja, strastna popotnica po prostorih samote. V mojem spominu ostaja čudovit klepet tik pred podelitvijo Prešernove nagrade in zavedanje, da bo v zgodovino zapisana kot ena ključnih varuhinj slikarstva. Sliki je napovedala dolgo življenje in preživetje.
Aleksander Bassin, nekdanji direktor Mestne galerije Ljubljana in likovni kritik:
Spomin se mi vrača nazaj v šestdeseta leta, v čas, ko je nastopila umetniška generacija tako imenovanih ekspresivnih figuralikov mladega ljubljanskega kroga in z izbrano razstavo njenih predstavnikov, med njimi tudi Metka Krašovec, obšla pomembne galerije v Beogradu, Zagrebu, Mariboru, Ljubljani. Krašovčeva je izstopala z umirjeno, zadržano figurativnostjo, ki je bila vezana na neke domišljijske notranje in tudi zunanje prostore.
Metafizični duh je ostal njena stalnica, zastrt in skrivnosten, nikoli brez poetičnega naboja. Izziv doživljene resničnosti, s katerim se je Krašovčeva soočala ves svoj ustvarjalni čas in ki ga je tako preprosto, z nekaj besedami opisala v katalogu zagrebške galerije sodobne umetnosti ob razstavi Nove oblike realizma v začetku sedemdesetih let, je trajno zaznamoval njeno umetnost.
Vladimir P. Štefanec, likovni kritik:
Ko pomislim na Metko Krašovec, v meni morda najprej zažarijo intenzivne oranžkaste rdečine z njenih zgodnejših platen z arhitekturnimi motivi, ljubljansko Frančiškansko cerkvijo, nato se spomnim milin njenih angelskih obrazov, cipres, bogatih modrin, nadzemskih metafizičnih tihot, duhovnega spokoja, zvestobe klasičnim umetnostnim vrednotam …
Med vsemi deli njenega opusa pa se me je najmočneje dotaknilo njeno občuteno iskanje skladnosti, bližin z njenih majhnih, intimnih akvarelov.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji