V starosti 55 let je umrl umetnostni kritik in kurator pa tudi pesnik in publicist Okwui Enwezor, po rodu Nigerijec, ki se je v svet sodobne umetnosti zapisal kot edini, ki je dosegel položaj umetniškega direktorja obeh najpomembneših razstav mednarodne sodobne umetnosti. Leta 2001 je pripravil Documento 11 v Kasslu, leta 2015 pa 56. Beneški bienale.

Desetletja je sodeloval z najpomembnejšimi umetnostnimi institucijami na svetu. Med drugim je bil umetniški direktor Bienala v Johhanesburgu, Mednarodnega bienala sodobne umetnosti v Sevilli in Bienala v Gwangjuju, nazadnje je deloval kot direktor Haus der Kunst v Münchnu. Položaj vodje tega uglednega razstavišča je zapustil lani, in sicer zaradi zdravstvenih razlogov. Soočal se je z rakom, naposled je izgubil bitko z njim.

Enwezor je bil znan kot kustos, ki je zavračal geopolitične prednosti Zahoda in umetnost pojmoval globalno, izven mreže osrednjih centrov. »Mislim, da morajo predvsem zahodne umetniške institucije razmišljati o svežih modelih predstavljanja sodobne umetnosti javnosti,« je leta 2016 povedal v pogovoru za Delo. Na domačem afriškem kontinentu je leta 1994 ustanovil revijo NKA: Journal of Contemporary African Art.

Na srečanju v Moderni galeriji

Rojen je bil leta 1963 v Nigeriji, a je večino življenja živel med New Yorkom in Evropo, spoznali smo ga tudi v Ljubljani, kamor je leto po 56. Beneškem bienalu prišel kot gost mednarodne konference o izzivih, na katere se morajo odzvati muzeji. Sodeloval je na srečanju, ki ga je pripravila Moderna galerija z Društvom Igor Zabel in Fundacijo ERSTE ob podelitvi nagrade Igorja Zabela za dosežke na področju vizualne umetnosti.



»Moderna galerija je na primer muzej, ki ne obstaja v svetu umetniških nakupov, a je muzej, ki ga globoko spoštujem, ker vseskozi proizvaja umetniški in intelektualni kapital,« je še povedal v pogovoru za Delo.

»Institucije moramo začeti ocenjevati na različnih ravneh, glede na njihov prispevek k polju, glede na to, kako nam pomagajo na novo predstaviti naše prioritete, glede na to, kako nam pomagajo ponovno premisliti mrežo odnosov med različnimi umetniškimi konteksti. Zbirka Art East je en način razmišljanja muzejev.«

»Muzej danes ni več prostor kontemplacije ali refleksije, kot je bil v zgodovini,« je še povedal. »Zdaj so to družbeni prostori, družbeni dirigenti. Tja gremo na razstavo, tam jemo, kupujemo, gremo na performans. Muzej je postal hibridni organizem preprosto zato, ker so se družbene navade spremenile. Če bi ostal prostor golega premišljevanja, bi izgubil stik z občinstvom.

Ne razsojam, ali je to dobro ali ne, je pa dokaz, kako se je kulturna krajina spremenila z motnjami tehnologije, s katero ljudje urejajo sisteme potrošnje. A ljudje se vseeno izvlečejo iz digitalnega kokona ter pridejo v družbeni prostor muzeja in hočejo drugačne dražljaje, da jih angažirajo in prevzamejo.«