Umetniški lok čez poldrugo stoletje doline

Novo Celje pri Žalcu - Tukaj. Nekoč in danes je nova monumentalna razstava v ­starinskem dvorcu Novo Celje­ na zelenem obrobju Žalca, ki ta ­dvorec vrsto let uporablja za ­likovne predstavitve in v katerem ­najpogosteje »kraljuje« likovna­ ­kritičarka in kustosinja Alenka Domjan.

Tokrat se je s pomočjo kustosinj Milene Zlatar, Mojce Puncer, Karin Požin in Andreje Rakovec lotila na videz nemogoče naloge – postaviti pregled likovnega dogajanja v ne čisto strogo časovno zamejenem 20. stoletju skupaj z aktualno umetniško prakso v Savinjski dolini. Merilo, če ga poskušamo strniti v eno, je bilo, da so umetniki uveljav­ljeni tudi zunaj omenjenega geografskega območja.

Razstava v dvoranah in na hodnikih dvorca bo ob koncih tedna zvečer na ogled do sredine oktobra, se je pa za obisk ob ne­običajnih urah in dnevih treba napovedati. Zanimanje javnosti se je pokazalo že ob odprtju, na katerem je Ervin Potočnik izvedel posebej za ambient dvorca ustvarjen projekt Rdeči horizonti, za otvorit­veni performans Tihožitje/Still Life je poskrbel tandem AnKo (Andreja Džakušič & Keiko Miyazaki). Z razstavo so se spomnili letos umrlega kiparja Slavka Krajnca, predstav­ljen je izbor njegovih del.

Kako je nastal izbor?

To ni samo predstavitev likovne prakse v Savinjski dolini, temveč globlji in kompleksnejši vpogled, ki razpet na časovno premico stoletja, še več, stoletja in pol, spodbuja gledalca k zavedanju in vrednotenju sedanje »lokalne« žive ustvarjalnosti, ki se naslanja na še vedno umetniško živ prostor ­preteklega. Za razstavo so kustosinje izbrale avtorje v širokem medijskem razponu, od slikarstva, kiparstva, grafike, instalacije,­ fotografije do performansa in ­kostumografije.

Alenka Domjan je povedala: »Njihova dela so postavljena v generacijski dialog – od romantičnih sledi konca 19. stoletja, prek ekspresionizma in poetičnega realizma prve polovice 20. stoletja, različnih slogovnih izrazov in avtopoetik modernizma druge polovice 20. stoletja, do sodobnosti, na tleh katere stojimo danes.«

Pri tem so se avtorice razstave, ker vseh ni mogoče razstaviti, v izboru, kakor je povedala Alenka Domjan, odločile za avtorje, »ki so tu rojeni, so tu živeli daljši ali krajši čas, se vanj občasno vrnili ali so s tem prostorom kako drugače povezani«. Za kompleksno predstavitev, ki nima ne začetka ne konca, so si postavile še eno omejitev – geografski prostor. Izplen je bil pričakovan. V tem »prostoru« so dobile mesto raznolike umetniške prakse.

Alenka Domjan je povedala: »Prostor Savinjske doline je posejan z neskladji življenjskega okolja, urbanimi in ruralnimi okolji ter z njimi povezanimi družbenimi in socialnimi identitetami, torej intencami različnosti, ki smisel umetniškega procesa zavezuje ali odmika od tega prostora. Zato marsikateremu umetniku ni ponujal življenjske celote – ne v preteklosti ne danes. Mnoge so posrkali kulturna valorizacija večjih mest, sla po uspehu, strah pred (ne)odzivnostjo lokalne sredine ali življenjske okoliščine. Tisti, ki so tu ostali, so se vdali okolju. Za nekatere druge je bila prav Savinjska dolina nov začetek.«