Ukrajina danes kot Primorska pred sto leti

Na evropskih tleh divja vojna, zaradi katere je moralo oditi od doma več milijonov ljudi. Pred skoraj natanko sto leti se je pri nas odvijala podobna zgodba, le da so se trume beguncev vračale – na Primorsko. V do tal porušene Posočje, Kras, Goriško in ­Vipavsko dolino.

Na spletu si je mogoče ogledati zanimivo dvojezično razstavo Tu je vse končano, vse je v razvalinah (it. Qui è tutto finito, tutto in rovina), ki sta jo v okviru Interregovega projekta Walk of Peace (Pot miru) pripravili predstojnica in sodelavka Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU Petra Svoljšak in Petra Kolenc. Razstava govori o povojni obnovi Primorske in vračanju beguncev v porušene kraje po prvi svetovni vojni.

Avtorici sta jo začeli snovati še v času zaprtja med širjenjem koronavirusa, zato je na ogled na svetovnem spletu in (za zdaj še) ne v klasični obliki. Tudi njiju je, kot je povedala Petra Kolenc, zaradi vojne v Ukrajini presenetilo, da sta postavljali razstavo o stoti obletnici povojnega vračanja na porušene domove, »medtem pa na drugi strani istočasno gledamo zgodbo, ki se odvija pred našimi očmi. Domovi se rušijo, begunci odhajajo. Lahko rečemo, da gledamo sliko Primorske izpred sto let.«

»Tu je vse končano, vse v razvalinah,« je misel pisca poročila o vojni škodi, ki so jo za seboj pustili boji na soški fronti med letoma 1915 in 1917. Razdejanje je bilo veliko. Avtorici razstave pišeta, da je bilo v deželi Goriško-Gradiška 107 slovenskih občin (brez Gorice), od tega je bilo 33 porušenih, 35 poškodovanih, 50 izropanih in 25 deloma opustošenih. Ali še bolj povedno: od 22.106 poslopij je bilo 8994 popolnima porušenih, 3747 poškodovanih in 14.736 izropanih.

Tudi na kmetijskih površinah je bilo ogromno škode. Poleg tega begunci, ki so se zatekli v druge kraje, tam niso bili vedno prijazno sprejeti, pogosto so bili celo tarča napadov. Publicist Vili Prinčič v knjigi Pregnani, v kateri je zbral več kot 60 pričevanj goriških beguncev iz zaledja soške fronte, predstavlja zgodbo Ruperta Gergoleta iz Doberdoba: »Po mučni dvodnevni vožnji proti severu nas je vlak odložil v begunskem taborišču Gmünd, ki je bilo bolj podobno znanim taboriščem iz druge svetovne vojne kot pa zavetišču za pregnance s soške fronte. Živeli smo v majhnih barakah in jedli skoraj izključno neke vrste peso. Trpeli smo strašno lakoto. Taborišče je bilo izredno veliko, kot manjše mesto. Slovenskih beguncev ni bilo dosti, morda nekaj sto …« Ko se je Gergolet leta 1919 z družino vrnil domov, so Doberdob oziroma njihovo domačijo našli v ruševinah.

Poškodovana severna goriška železniška postaja. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Na bolečo aktualnost razstave, ki je avtorici ob začetku ustvarjanja sploh nista slutili, je opozorila tudi Petra Svoljšak. Begunstvo je po njenih besedah nikoli končana zgodba, ki od nas zahteva znanje in zmožnost postavitve v zgodovinski kontekst – človeška narava se v svoji biti (žal) ne spreminja, kljub tehnološkemu napredku, in vedno znova se na begunce odzivamo kot na »druge«, ki bodo zmotili, celo ogrozili naš življenjski tok.

»S sodobnimi begunci iz Ukrajine nas povezuje zgodovina. Ko so pozno poleti in zgodaj jeseni leta 1914 v slovenske kraje prišli begunci iz avstro-ogrske Galicije (deloma v današnji Poljski, deloma v današnji Ukrajini), po tedanjih uradnih ocenah okoli 4500, se naselili po praznih ali izpraznjenih stavbah v različnih krajih ter se poskušali prebiti skozi begunski vsakdan; ko so po približno enem letu zapustili naše kraje, je enaka usoda doletela slovenske, italijanske in furlanske prebivalce t. i. Avstrijskega primorja, ki jih je pregnala od doma soška fronta in so morali najti zatočišče v zalednih slovenskih deželah, v t. i. begunskih kolonijah (zlasti na Češkem in Moravskem) in v »zloglasnih« begunskih taboriščih (zlasti v Spodnji Avstriji, na Štajerskem in Koroškem). Takrat slovenskih beguncev in begunk, večinoma žensk, otrok in ostarelih, njihovi kranjski in štajerski sodržavljani niso sprejeli odprtih rok, zato niso bili redki pozivi, naj vendarle na begunce gledajo kot na tiste, ki v danem trenutku potrebujejo pomoč in podporo, ker se nikoli ne ve, kdaj lahko podobna usoda doleti tudi nas.«

Ruševine – Sv. Gora nad Gorico. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Tri cone za vračanje

Zgodovinarka Petra Kolenc je v kontek­stu razstave posebej izpostavila razdeljenost primorskih krajev na tri cone – A, B in C – to je bilo pomembno zaradi tega, ali so se begunci sploh smeli oziroma morali vrniti domov. Na območje A (vzhodno od Soče, Brda, notranji del Krasa, srednje Vipavske doline in nekaj posoških občin) je bila vrnitev obvezna in prosta, v cono B (spodnja Vipavska dolina, zgornje Posočje, del Brd) je bila fakultativna in dovoljena, če se je begunec lahko preživljal z lastno gospodarsko dejavnostjo. V cono C so sodili najbolj poškodovani kraji (Gorica z okolico, Gradišče, Tržič, rob kraške planote, Doberdobska planota), zato je bila vrnitev dovoljena le izjemoma.

Razstavo spremlja bogato fotografsko gradivo: podobe porušenega mostu čez Tolminko pri Tolminu, ruševin domačije v okolici Ozeljana in poškodovane severne goriške železniške postaje pričajo o grozoti nekih drugih časov, ki pravzaprav nikoli niso bili »neki drugi«. Čeprav so se po koncu prve svetovne vojne zaklinjali, da se kaj takega ne sme več ponoviti, je mir trajal le dobrih 15 let, ko je vzklilo še hujše zlo. Od tedaj svet nikoli ni bil deležen popolnega miru.

Maks Fabiani v času študija v Gradcu leta 1892. Hrani: Ustanova Maks Fabiani, Štanjel

Vsak kraj naj ima najmanj en trg

Pomemben del razstave je posvečen arhitektu Maksu Fabianiju, ki se je rodil v Kobdilju pri Štanjelu. Kljub slavi in uspehom na tujem je ostal, kot pišeta avtorici, močno navezan na domače kraje in se je na Kras pogosto vračal. Ni mu bilo vseeno, kako bodo po vojni znova zaživeli »njegovi kraji«, ki jim je želel ­zagotoviti boljšo prihodnost z naprednimi, a iz lokalne tradicije in okolja izhajajočimi ureditvami. Temelj in največja vrednost Fabianijevega dela na širšem goriškem prostoru je bilo prav dobro poznavanje krajev, razumevanje in spoštovanje njihovih kulturnih in zgodovinskih sestavin, ob hkratnem zavedanju nujnosti posodobitve in priprave na novo stolet­je, na nove čase. V posameznih vaseh je še danes čutiti njegov pečat.

V povojnem razvoju krajev je arhitekt sledil načelu, da mora biti infrastruktura postavljena tako, da bo spodbujala prebivalstvo, da bo ostalo in ne bo migriralo v večja mesta.

»Temu je posvetil majhne skupne prostore, trge, parke, ozelenitve, ki niso vedno zahtevali velikih posegov in stroškov. Njegova je bila zamisel, naj ima vsak kraj najmanj en trg, ki je bil identitetna točka in je nosil pomembno družbeno vlogo ter bil izvor lokalne samozavesti in posebnosti. Ta se je gradila tudi s spoznanjem o estetskih vrednotah osrednjega urbanističnega prostora. Trg je moral biti zaprt prostor, da je dajal vtis domačnosti in omogočil druženje, hkrati se je moral skladati s prometnimi potrebami kraja. S prijaznim okoljem za življenje bi bili ustvarjeni osnovni pogoji za bivanje, ki bi ljudi odvračali od izseljevanja, druge pogoje, gospodarske, socialne, izobraževalne, bi seveda morala ustvariti država,« je pojasnila Petra Svoljšak.

Pri številnih rešitvah, ki jih je mogoče zaslediti tudi na virtualni razstavi, sta arhitektova drznost in vizionarstvo ­izrazita – lastnosti, ki ju pri sodobnem urbanem načrtovanju marsikdo pogreša. Na mestu je zato vprašanje, kakšen pristop bodo ubrali tisti, ki jim bo zaupana povojna obnova Ukrajine.

Gradišče nad Prvačino, 30. septembra 1917. Hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Udobje fotelja ni vse

Virtualne razstave so se v času pandemije covida-19 dodobra »prijele« med obiskovalci oziroma gledalci. Ena od njihovih dobrih plati je dejstvo, da si lahko človek za ogled fotografij in branje spremnega teksta vzame čas. Tudi doseg pri »obiskovalcih« je večji, ker sta udobje domačega fotelja in poljuben termin ogleda za mnoge, kamor sicer le redko sodijo starejši oziroma informacijsko manj pismeni, velika prednost.

Petra Kolenc je odnos do spletne razstave primerjala z odnosom do knjige – človek si določi lasten tempo ogleda. Na drugi strani tako imenovane klasične razstave predstavljajo svojevrstno draž, ker smo ljudje socialna bitja. Prihod na razstavo ni le srečanje z novo vsebino, je dodala zgodovinarka, temveč tudi druženje z nekom, ki si je želel ogledati to vsebino. Je – dogodek. »Hrepenimo po druženju in klasična razstava nagovarja še kaj drugega kot 'le' vsebino,« je dodala Petra Kolenc.

Na meglen, deževen dan se zdi, kot bi vojaki vstali iz grobov za sveto mašo

Tudi ekonomskih učinkov, odmevnosti in priložnosti za promocijo določene ustanove virtualne razstave ne morejo nadomestiti. Če bodo finančna sredstva dovoljevala, bosta zgodovinarki spletni razstavi poskusili vdihniti tudi »klasično življenje«. Zagotovo bi si jo na kakšnem gostovanju z zanimanjem ogledal marsikateri potomec Primorcev, ki so morali med vojno zbežati od doma – mnogi se tja niso nikoli več vrnili.