»Tehnično dobro fotografijo lahko naredi vsak, vsebinsko pa ne«

Festival Celje Fokus v organizaciji zavoda Fokus že več kot desetletje konec junija diha fotografijo. Letos prvič pripravljajo simpozij, tokrat o vsakdanjih banalnostih, ki niso nujno banalnost vsakdana. O svojem fotografskem delu so že danes in bodo še jutri govorili tako teoretiki, galeristi kot vrhunski fotografi, ki se predstavljajo tudi z razstavami na treh prizoriščih.



Razstavi Klausa Pichlerja v Muzeju novejše zgodovine Celje ter Martina Kollarja in Boruta Krajnca v Likovnem salonu Celje odpirajo nocoj, jutri bodo v erotični galeriji Račka odprli še razstavo vizualnih ustvarjalk Anje Carr, Anne Ehrenstein in Sare Rman. Razstave bodo na ogled do konca avgusta, le jutri je še v okviru festivala simpozij v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. O fotografiji in drugih načinih vizualne komunikacije, »ki odsevajo pojave običajnosti, vsakdanjosti in banalnosti v naši neposredni okolici«, bodo razmišljali Peter Rauch, Sandra Križić Roban, Miroslav Karić in Slađana Petrović Varagić ter kolektiv Fotosfera. Za rdečo nit festivala se je odločil širši odbor, je pojasnila Jasna Jernejšek, ki je prvič v funkciji programske direktorice.
 

O kakšnih vsakdanjih banalnostih govorimo?

Gre za vsakdanje stvari, ki nas obkrožajo v neposrednem okolju in jih konstantno prezremo. Ker so nam toliko domače, poznane ali tako banalne, da jim pravzaprav ne posvečamo pozornosti. Ko jih opazimo na fotografiji, je drugače. Prepoznamo stvari, situacije, objekte ali fenomene, ki so vezani na lokalno okolje, ki dobijo tudi humoren pridih zaradi sopostavitev na fotografijah. Skozi fotografijo dobimo drugačen uvid v to, kar nas obkroža. Ker letos ni delavnic, smo hoteli združiti fotografe oziroma vizualne umetnike, ki se ukvarjajo s fotografijo iz praktičnega vidika – dokumentarnega žanra ali konceptualnega – in teoretike, na simpoziju so tudi mednarodni gosti, ki prinašajo povzetke, uvide v lastna lokalna okolja.
Tako imamo gosta iz Srbije, ki bosta govorila o lokalnih kolektivnih praksah, t. i. ulične fotografije, ki se ukvarja z istim fenomenom kot pri nas Fotosfera. Ta bo imela predstavitev knjige Razglednice Slovenije, v kateri je na primer fotografija traktorja na parkirišču pred trgovino. Gre za nekaj, kar se zdi v okolju, v katerem živiš, popolnoma normalno, ko pa to vidiš v nekem drugem kontekstu, vidiš situacijo drugače. Odpira vprašanja. Koliko je to univerzalna zadeva, koliko je vsakdan mogoče poln humornosti, ki so lahko zelo zabavne, če si jih take naredimo.


 

Vsakdanje banalnosti torej niso nujno banalnost vsakdana?

Ni nujno, lahko pa so. Nekomu je lahko banalno govoriti o teoriji fotografije, če ga to ne zanima. Mogoče je termin banalnosti zelo subjektiven.
 

Letos ni več delavnic. Ali to pomeni, da v fotografiji že vse znamo?

Zanimanje je drastično upadlo. Tisti, ki so prišli, so poskušali predvsem pridobiti bazična fotografska znanja. Pri nas je bila ambicija, da se razvija tudi bolj kritični diskurz o fotografiji, razumevanju fotografije. Da to ni medij, ki zgolj je in v tej poplavi fotografij producira še več fotografij, ampak da gre za razmislek. Da se avtor vpraša, kaj ima povedati, kako to povedati in koga bo to zanimalo.


 

Čeprav lahko narediš nešteto fotografij, da razmisliš.

Seveda. Ni težko narediti dobre fotografije. Imamo likovno teorijo, zakonitosti vizualnega komuniciranja, estetike. Recimo estetika družinske fotografije se je v dvajsetih letih zelo izboljšala. Navadili smo se, kako so videti dobre fotografije. Tehnologija je že v mobilnih telefonih tako dobra, da o tehničnih determinantah nekega mojstrstva ne moremo več govoriti. Dobro fotografijo lahko naredi vsak. Vsebinsko dobre fotografije pa ne. Če uporabljaš neki medij, moraš razumeti, kaj je njegova specifika in kako se ta medij umešča v družbo. Fotografijo razumem kot izrazito družbeni medij. Njena uporaba je zelo raznolika – od socialnih omrežij do galerijskih prostorov, revij. Ker je toliko fotografov, ker vsi veliko fotografiramo, gledamo fotografije, imamo tudi občutek, da jih razumemo, pa včasih ni tako. Intrigirajo me fotografije, ki kažejo eno, govorijo pa nekaj drugega. Zato, da to prepoznavaš ali hočeš prepoznavati, je nujno, da je ob fotografiranju tudi razmislek, kaj fotografirati in zakaj.
 

Kako ste izbrali sodelujoče na festivalu?

V odboru smo se spraševali, ali ni več delavnic, kdo je naše občinstvo. Forma simpozija je predvsem namenjena mreženju, spoznavanju. Sodelujoče smo izbirali po interesu oziroma poznavanju avtorjev, kaj počnejo. Če hočemo tudi razmišljati o fotografiji, so tu tudi teoretiki in galeristi, ki vodijo določen program in imajo svoj pogled na fotografijo. Gre za raznolikost pogledov.


 

Kakšno je stanje slovenske fotografije?

Mislim, da se zelo hitro razvija in veliko se dogaja. Slovenija ima tri festivale za fotografijo, kar se mi zdi neverjetno. Vsi imajo dolgoletno kontinuirano tradicijo. V Ljubljani, zdaj tudi v Mariboru, imamo specializirane galerije za fotografijo. Tega niti Zagreb nima. Večje institucije so pokazale zanimanje ali vsaj prepoznale, da je fotografija tudi močen igralec na umetniškem področju.
Tujina je že v devetdesetih letih razrešila vprašanje, da je fotografija ena od umetniških zvrsti, mi še nismo tam, še vedno je dvom. Razvoj umetniške fotografije ali konceptualne fotografije tako prihaja k nam z zamikom. Imamo tradicijo obrtniške fotografije, ne pa toliko konceptualne. Vendar zanimanje je. Na visoki šoli za storitve je bilo letos vpisanih trideset študentov fotografije. Čeprav živimo v svetu, v katerem vsak fotografira, se še vedno trideset ljudi odloči, da bo to delalo profesionalno! Toda z umetniško fotografijo ni mogoče živeti. Vsi prepoznani fotografi, ki jih poznam in razstavljajo, živijo od komercialnega dela, ne od prodaje umetniških fotografij.