Štirje kiparji Forme vive obogatili Istro

»Ob jubilejnem kiparskem simpoziju Forme vive v Portorožu smo želeli to referenčno kiparsko delavnico še nadgraditi, jo aktualizirati in dodatno urediti. Prvič v dogovoru z vsemi štirimi istrskimi občinami štiri skulpture selimo na vnaprej izbrane lokacije Ankarana, Kopra, Izole in Pirana,« je pred jutrišnjim uradnim zaključkom simpozija povedala Mara Ambrožič Verderber, ki so ji pred kratkim potrdili petletni mandat za vodenje Obalnih galerij Piran. Ni znano, kam bodo naselili štiri nove kipe. V Portorožu in Luciji pa so preselili štiri stare, ki so bili neprimerno postavljeni. Tudi znamenito portoroško »sarmo«, kot so jo hudomušno imenovali laiki.

»Na podlagi 50 prijav smo izbrali štiri avtorje, ki bodo pustili močno sled v zbirki kipov na prostem Forma viva. Te štiri nove skulpture bomo namestili zunaj parka, a še ne povemo, kam,« je povedala direktorica Mara Ambrožič Verderber.

Max Seibald, Avstrija. Na simpoziju Forma viva 2021 Foto Obalne Gaklerije

Piranska galerija od 1974 upravlja z galerijo kipov na prostem v parku na polotoku Seča in vsako drugo leto organizirajo mednarodni kiparski simpozij. Prvih pet let si bili ti simpoziji vsako leto, zato je letošnja delavnica že 33. po vrsti. V tem času so kiparji iz vsega sveta izdelali 91 skulptur, postavljenih v tem galerijskem parku, 63 pa jih je po parkih, trgih in drugih javnih površinah treh istrskih občin. Tokrat bodo postavili prvo tudi v občino Ankaran.

Med ustvarjalci, ki so zbrani v istrski zbirki kamnitih kipov Forme vive so tudi znana imena umetnikov z vsega sveta, kot na primer:  Aldo Calò in Graziano Pompili iz Italije,  Otto Eder iz Avstrije, Francisco Gazitua iz Čila, Yoko Sako, Makoto Fujivara in Masayuki Nagase z Japonske, Ivan Kožarić in Ljubo de Karina s Hrvaške, Drago Tršar in Janez Lenassi iz Slovenije in številni drugi.

»Vodilo in moto jubilejne kiparske delavnice je v tem, da smo skrbeli za kar najbolj skladno ravnovesje med skulpturo in okoljem, ki to skulpturo sprejema. Nagovorili smo številne kustose, direktorje muzejev, umetnike iz tujine in domovine, da bi spodbudili kiparje, naj se prijavijo na naš razpis. Tako smo dobili 15 ponudb iz tujine, sicer pa se je prijavilo kar 50 kandidatov. Med njimi tudi ljubiteljski kiparji, vendar je nabor omogočil izbor opaznejših avtorjev. Povabili štiri in ne zgolj tri umetnike, kot je bilo značilno zadnja leta.

»Že spomladi smo povabili kiparje, da so si prišli ogledat od občin ponujene lokacije za svoja dela,« je pojasnila Mara Ambrožič Verderber.

Štiri pripovedi o današnjem času

Alberto Scodro, Mlečna cesta, Italija. Foto Obalne Galerije Piran

Avtorji včeraj še niso izdali naslovov svojih stavritev. Izjema je 37-letni Italijan Alberto Scodro, ki je izdelal Mlečno cesto (Via Lactea), v kamen je skušal vtisniti svoje videnje najpomembnejših točk zvezd v vesolju. Alberta Scodro še posebej navdihujejo kozmične sile, biološki življenjskji ciklusi, plantaže kmetijskih pridelkov ter zlitine kovin in mineralov pri visokih temperaturah. Napenjanje, stiskanje in zlivanje so metode, ki jih  uporablja za preizprapševanje in razpravo o nekaterih ključnih kulturnih parametrih sodobne družbe.

Max Seibald, Avstrija, Forma viva 2021 Foto Obalne Galerije Piran

Avstrijskega umetnika, 53-letnega Maxa Seibalda iz Lienza privlačijo, vznemirjajo in navdihujejo problemi, stiske in dileme sodobnega človeka oziroma družbe. Njegove teme so pogosto povezane z razmišljanjem o pohlepu in sebičnosti potrošništva, o posledicah vojn in o  človekovem uničevanju narave. Z metaforami in instalacijami ustvarja dialog s konceptualno umetnostjo.

Vedsoljska ladja, Mario Lopes, 2021 Foto Obalne Galerije Piran

Tudi 40-letni Portugalec Mario Lopes pri svojem delu uporablja različlne medije. Njegovo delo na portoroški delavnici spominja na vesoljsko ladjo ali podmornico. Pri delu večinoma potrpežljivo opazuje naravne oblike. Rastlinski svet budi v njem radovednost in je primarni vir navdiha za njegovo oblikovanje. Njegove umetnine delujejo organsko in izpričujejo umetniško željo, da bi bile brezčasne, trajne in prepoznavne tudi v prihodnosti.

Jure Markota, Slovenj Gradec. Foto Obalne Galerije Piran

Najmlajpši udeleženec letošnjega simpozija je 36-letni Jure Markota iz Slovenj Gradca. V svojem delu raziskuje številne povezave med sodobno umetnostjo in družbo, pri čemer s svojim občinstvom nenehno komunicira z dvojnim pristopom, ki njegove gledalce zabava in jih napeljuje k razmišljanju o tem delu.

Kipe bodo preselili leta 2022

Navkljub odločitvi o selitvi kipov na posamezne lokacije pa nam vodstvo Obalnih galerij Piran še ne želi povedati, kje natančno bodo umeščena posamezna novo nastala dela. Le občina Koper je doslej javno objavila, da bo enega od kipov umestila na zelenico ob Kardeljevi ploščadi v Kopru. Tudi naslove del bodo še sporočili. Direktorica Obalnih galerij zagotavlja, da bodo postavitve izvedli v prvi polovici naslednjega leta, do tedaj bodo na ogled na delovišču Forme vive na Seči. Predvsem je zadovoljna, da so se štiri občine odločile za skupen nastop pri jubilejni delavnici. Skupaj z ministrstvom za kulturo so ob jubilejnem letu vsi skupaj za simpozij prispevali nekaj več sredstev (okoli 50.000 evrov), k temu znesku po je treba dodati še približno polovično vrednost te vsote, kolikor bi lahko ocenili vrednost storitev kakih 10 sponzorjev. Pri jubilejni akciji pa kot soorganizator sodeluje tudi italijanska narodnost, ki je prispevala organizacijo in izvedbo otvoritvenega slavnostnega koncerta  rimskih filharmonikov. Na sobotnem slavnostnem zaključku simpozija bodo  predstavili tudi poseben projekt, umetniško intervencijo, projekcijo svetlobne instalacije in videa o povezovanju narave in minljivosti kipov v času, ki jo je zastavil francoski umetnik Vincent Ceraudo.

Premestitve štirih kipov

Kiparske stvaritve pomenijo presežek pri opremljanju javnih površin. Tega se je zavedal tudi arhitekt Edo Mihevc, ki je že leta 1965 dosegel, da so ob dograditvi prvih hotelov Lucija, v hotelski park z delovišča na Seči preselili prvih nekaj nastalih kipov. Temu so v naslednjih letih sledili še v drugih primerih. Tako je mnogo kipov izjemno posrečeno postavljenih, drugod pa nekaterih kipov ljudje še opazijo ne. Veliko prahu je pred tremi leti dvignila odločitev prejšnjega vodstva Obalnih galerij Piran, da postavijo kip turškega umnetnika Cagdasa Sarija z naslovom Skrito (Hidden) v portoroško krožišče pri gostišču Tomi. Ljudje so se iz kipa in njegove postavitve začeli norčevati, ga posmehljivo imenovali »sarma« ter zahtevali njegovo odstranitev.

Strokovni kolegij Obalnih galerij Piran je predvsem iz drugih razlogov ocenilo, da prostor res ni primeren za kip turškega kiparja. Izdelali so posebno študijo, se posvetovali z občino, Zavodom za kulturno dediščino in umetnikom in uvideli, da je res bolje, če kip preselijo. Več krajinskih arhitektov, sociologov in arhitektov je že na simpoziju o opremljanju krožišč v Ljubljani leta 2018 ugotovilo, da krožišča niso javni prostor, da krožišča ne smejo preusmerjati pozornosti šoferjev, med vožnjo pa nikakor ni časa za opazovanje česar koli v teh krožiščih. Krožišča ne zagotavljajo razvijanja javnih funkcij, niso povezovalna struktura v mestu, niso socialna prizorišča, niti prostori za javno komunikacijo, so torej nekakšne prazen prostor, ali ne-prostor, luknja kamor kipi ne sodijo.

Zato so kip turškega kiparja preselili pred prenovljeni Zdravstveni dom Lucija. Avtor kipa Cagdas Sari je izjavil, de je vesel, ker bo njegova skulptura dobila veliko primernejše mesto. Poleg tega so premestili še tri druge kipe. Iz lucijskega parka Sonce so zaradi nevarnosti preselili kip italijanskega kiparja Renza Duranteja, v katerega se je med igro ujela glavica otroka. V parku Forme vive pa so odstranili kip argentinske umetnice Magde Frank, ki se je začel nevarno nagibati in ogrožal mimoidoče.