Smisel za humor in blaga ironija

»Naloga umetnika in edini smisel umetnosti je, da sporoča, kako vidi svet, zato pa mora imeti popolno svobodo«. Tako je v enem svojih zadnjih intervjujev dejala slikarka in ilustratorka Melita Vovk, ki se je nedavno poslovila. No, oznako slikarka je pravzaprav zavračala, v zgodovino slovenske umetnosti se je zapisala predvsem s svojimi ilustracijami.

Rojena leta 1928 v družini znane blejske hotelirske družine, njena mama Irma Polak je bila operna pevka, ki je bila angažirana predvsem v zagrebški operni hiši. Študirala je na ljubljanski likovni akademiji, obiskovala specialko pri Božidarju Jakcu in diplomirala pri Riku Debenjaku.

Takoj po zaključku študija je sodelovala pri ustanovitvi skupine Sedem mladih, ki se je hitro preimenovala v Grupo 53. Kratek čas je poučevala na blejski nižji gimnaziji, na AGRFT pa je bila strokovna sodelavka za scenografijo. Predvsem pa je bila neizmerno zvedava, kljub restrikcijam se je že v prvi polovici 50. let, ko so bile jugoslovanske meje skoraj neprodušno zaprte, podala na evropska popotovanja, to vitalnost, radovednost in neodvisnost pa je ohranila vse do konca.

Zahvaljujoč njeni družabnosti se je doma in v tujini srečala s številnimi eminentnimi umetniki, nekatere je tudi portretirala, na kongresih PEN-a na Bledu je kramljala s Samuelom Beckettom, Arthurjem Millerjem in Heinrichom Böllom. Na enem od svojih evropskih potovanj se je, recimo, ustavila v Düsseldorfu, si v galeriji ogledala Beuysove instalacije in čuvaja poprosila za njegov naslov. Brez zadržkov jo je umetnik sprejel doma, kjer mu je pokazala nekaj knjig z njenimi ilustracijami in mu podarila steklenico žganja, ki ga je skuhal njen oče...

Od leta 1978 je bila ponovno svobodna umetnica, poleg ilustracije se je intenzivno posvečala tudi slikarstvu, grafiki, karikaturi in risbi, slednja je bila pravzaprav njeno temeljno izrazilo. Sprva čista, realistična, obrisna risba, ki jo je sčasoma s skiciozno potezo dopolnjevala z značilnimi karikiranimi detajli in tako dosegla specifično humorno naravnanost predvsem ilustratorskega dela. Omeniti velja tudi njeno delo na področju scenografije in kostumografije, sodelovala je pri več kot petdesetih gledaliških projektih in je bila prejemnica dveh nagrad na festivalu Borštnikovo srečanje.

Vrhunska ilustratorka

Daleč najpomembnejše pa je seveda njeno ilustratorsko delo. Opremila je več kot osemdeset knjig, že leta 1957 je prejela Levstikovo nagrado za ilustracije v knjigi Zgode in nezgode kraljevskega dvora Milana Šege, leta 1965 za ilustracije v knjigah Basni, Puhek v Benetkah in Pustov god. Kot prva je ilustrirala pravljico Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka, pred petimi leti pa je za življensko delo prejela nagrado Hinka Smrekarja.

»Imam neki prirojeni čut za to, da vse nekoliko obrnem na satirično plat, malo humorno, ampak ne kot karikaturo. Sem proti tistemu, kar je ljubko in srčkano, kar je zlizano in krasno. Vselej sem šla v grotesknost, pa ne tisto zlobno in strupeno, ali kritičnost, ki hoče za vsako ceno vse izničiti. Šla sem ravno toliko, da so se ljudje zavedli, kaj je …«, je sama opisala svoj pristop.

Bila je poročena s kritikom, esejistom, gledališčnikom in urednikom Bojanom Štihom, njuna hči Ejti Štih, ki živi v Boliviji, je prav tako izjemna slikarka. Med evropskimi državami jo je vedno najbolj privlačevala Nizozemska, leta pred upokojitvijo je preživela tam in se poročila s slikarjem Roelofom Frankom. Svoja popotovanje je tudi opisala v številnih potopisih, ki jih, tako kot njeno likovno delo, odlikuje smisel za humor in blaga ironija, obenem pa tudi brezkompromisna odkritosrčnost, kritičnost in zavezanost umetniškemu poslanstvu.