Reševanje kulturnega spomenika v stečaju zdravilišča

Švicar Kurt Müller, ki je pogosto zahajal v Rogaško Slatino, je Zdravilišču Rogaška med letoma 1985 in 1995 podaril okoli 40.000 grafičnih listov. Zdravilišče je v stečaju in po sklepu celjskega okrožnega sodišča, ki je že pravnomočen, bo za grafično zbirko junija razpisana dražba. Izklicna cena je 3,47 milijona evrov. Občina ima predkupno pravico, ne pa tudi denarja. Z ministrstva za kulturo so sporočili, da so odstopili od interesa za morebiten odkup celotne grafične zbirke.

Občinski svet je grafično zbirko, ki obsega od 20.000 do 40.000 grafičnih listov, leta 1995 razglasil za kulturni spomenik. Koliko grafičnih listov natančno obsega, ne ve nihče, ker zbirka nikoli ni bila v celoti popisana. Stečajna upraviteljica Alenka Gril jo prodaja prvič in v celoti. »Predkupni upravičenec je občina, ves čas pa o tem obveščam tudi ministrstvo za kulturo. Ministrstvo in občina sta namreč leta 2008 sklenila pismo o nameri za odkup zbirke. Takrat je ministrstvo prav tako vodil Vasko Simoniti.«



Z ministrstva za kulturo so odgovorili, da so odstopili od interesa za morebiten odkup celotne grafične zbirke, ko so dobili poročilo o stanju in pomenu te zbirke, ki sta ga pripravila grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije in Narodna galerija leta 2015. »Od prve donacije in ustanovitve Grafičnega muzeja v Rogaški Slatini grafični listi niso bili primerno evidentirani in kategorizirani, večina gradiva ni bila in ni razvrščena ter je brez vsake dokumentacije,« so zapisali na ministrstvu. Dodali so, da bi zbirko lahko kupili le »ob popolni dokumentaciji v skladu z mednarodno sprejetimi standardi za področje muzejske dokumentacije in veljavno zakonodajo«.
 

Kulturna dediščina

Več kot desetletje je za zbirko skrbela Erna Ferjanič Fric. »Največja napaka je bila, ker zbirke niso razglasili za spomenik državnega pomena. Tu imamo namreč ogromno bogastvo, a se redki tega zavedajo. Gre za ogromno zbirko, obdelati nam je uspelo 240 grafičnih tem. Gradivo resnično nikoli ni bilo v celoti pregledano in popisano. Pričakovala sem, da bo za mano prišel kakšen umetnostni zgodovinar, a se to ni zgodilo.«



Na pobudo ministrstva so se leta 2003 ministrstvo, zdravilišče in občina s sklepom zavezali, da bodo zbirko ustrezno dokumentirali, država pa je popis dve leti pozneje naložila Narodnemu muzeju. Z ministrstva so odgovorili, da muzej dela ni opravil »zaradi prestavitve zbirke v druge prostore in pomanjkanja sredstev«. Dodali so, da je to res obsežno delo in bi »za popolno ovrednotenje zbirke kot tudi njene finančne vrednosti potrebovali več let sistemskega dela, kar bi moralo biti v interesu lastnikov«.

Po navedbah ministrstva je Narodna galerija leta 2010 ugotovila, da je »značaj zbirke oblikovan po subjektivnih kriterijih zbiralca, da je bila zbirka večkrat evidentirana in dokumentirana ter zaradi omejene dostopnosti in obsežnosti nikoli ovrednotena. Gradivo se občasno uporablja za razstave, zbirka ni vodena po muzejskih principih in vsebuje zbirko podob, ikonoteke, sorazmerno manj pa je umetnostnih stvaritev na papirju.«


 

Kdo bo lastnik?

Pred dražbo, ki bo predvidoma junija, so slatinski Socialni demokrati javno pozvali k zaščiti grafične zbirke, zavarovanju pred iznosom iz občine in preprečitvi njene delitve na posamezne umetnine. Predlagali so, da naj zbirko vendarle popišejo, strošek naj si delita občina in ministrstvo, na podlagi tega pa jo razglasijo za nacionalno bogastvo ter preučijo možnosti, da bi ostala v javni lasti.

Župan Branko Kidrič je dejal, da se bodo o vsem tem še pogovarjali, ko jih bo stečajna upraviteljica pozvala k nakupu kot predkupnemu upravičencu. Dodal je, da je občina doslej še največ naredila za zbirko, saj so navsezadnje zato postavili Anin dvor, kjer je zbirka danes hranjena in na ogled. Na občini menijo, da se bodo »s pristojnimi institucijami dogovorili o načinu, da bo zbirka ostala trajno javno dostopna«.



Na ministrstvu so opozorili, da je »kljub najboljšim namenom vseh, ki so imeli opraviti z zbirko, v stanju precejšnje zanemarjenosti, saj nihče ne skrbi zanjo. Zaradi številnih samih listov, stalnega pomanjkanja sredstev za dokumentiranje, hitrih poskusov sistemiziranja in identificiranja ali kakršnegakoli registriranja vsebine zbirke, nestrokovne oskrbe je zbirka tik pred nadaljnjim propadom.« Dodali so, da je vrednost zbirke zgolj v celoti oziroma »kot samostojna enota in kulturnozgodovinski spomenik, povezan z mestom donacije«.