Raziskava o metodah ruske Stranke mrtvih

»Ruska umetnost ima problem, ker je dobra, a se zanjo premalo ve. Še v času železne zavese smo več vedeli o njej, kot vemo zdaj.« To mnenje z nekega sestanka je Anna Somers Cocks, ustanoviteljica in urednica časnika oziroma omrežja The Art Newspaper, prejšnji petek ponovila tudi na Dunaju ob razglasitvi nove nagrade za najboljše besedilo in raziskavo o ruski umetnosti. Nagrado, podeljuje jo ruski spletni mesečnik Russian Art Focus, ki izhaja v angleščini, sta prejela Anastazija Spirenkova v imenu raziskovalne skupine Agitatsia in britanski novinar Theo Merz.

Anna Somers Cocks, ki je tudi članica žirije lani ustanovljene nagrade, je dodala, da dobrega pisanja o umetnosti, ne le ruski, ni veliko. Pridušala se je, da je najti veliko razpravljanj, ki se oklepajo slabih trendov, na primer kopičenja filozofskih iluzij, ki jih ni mogoče razumeti, posledica pa je obskurno pisanje z zagonetkami, ki jih nihče od bralcev ne razume. »Tega se je treba znebiti, pisati je treba jasno. Da, tudi akademski članki morajo biti zgodba,« je še dodala. Nagrado, ki bo poskušala slaviti odličnost pisanja o ruski umetnosti in je namenjena novinarjem, publicistom, blogerjem, raziskovalcem, pišočim v angleščini, sta finančno podprla zbiralca Ina Baženova, založnica mednarodnega omrežja The Art Newspaper, ki ima poleg ruske izdaje še v Veliki Britaniji, Franciji, Italiji, na Kitajskem, v Združenih državah Amerike in Grčiji, ter ruski podjetnik in mecen Dimitrij Aksenov, soustanovitelj revije Russian Art Focus (RAF), ki formalno podeljuje nagrado. Urednica RAF je Jo Vickery, rusko govoreča Škotinja, strokovnjakinja za ruski umetnostni trg, saj je več kot dvajset let vodila dražbe ruskih umetniških del za dražbeno hišo Sotheby's.
 

Ugledna žirija

Da je bila nova nagrada za najboljše besedilo in raziskavo o ruski umetnosti razglašena na sejmu Viennacontemporary, ki je do včeraj potekal na gradbišču nove Stare pošte na Dunaju, ni naključje: upravni odbor dunajskega sejma od leta 2013 vodi in za prirejanje sejma daje sredstva ravno Aksenov, ki v mednarodni skupini RDI vodi družbo RDI Creative, katere delo je posvečeno razvijanju dialoga med kulturo in podjetništvom.

Aksenov, sicer diplomant moskovskega inštituta za fiziko in tehnologijo, je tudi ustanovitelj družinskega sklada Aksenov, ki finančno podpira umetnostne sejme in revije, pred leti je ustanovil tudi društvo ruskih prijateljev salzburškega festivala.

Namen nove nagrade je povečati vidnost sodobne ruske umetnosti na mednarodnem umetnostnem prizorišču, podeljujejo pa jo v dveh kategorijah: ena je namenjena novinarskemu besedilu o sodobni ruski umetnosti, druga pa raziskovalnemu besedilu o njej. Šest tisoč evrov vredno nagrado sta si razdelila skupina Agitatsia in novinar Theo Merz.

V raziskovalni skupini Agitatsia, ki se posveča umetniškim praksam političnega performansa, akcionizmu in umetniškemu aktivizmu, sodelujejo doktorska študentka na univerzi Princeton Daša Filipova, filozof Pavel Mitenko, doktorski študent na moskovski državni akademski univerzi za humanistične znanosti, Anastazija Spirenkova, doktorska študentka na pariškem centru za umetnosti in jezike Ehess, kuratorka in raziskovalka Antonina Stebur, ki živi v Minsku in Moskvi, ter moskovska umetnostna kritičarka in raziskovalka Vera Zamislova. Letos februarja so v spletni reviji ArtMargins objavili raziskavo Stranka mrtvih: nekroestetika in transformacija politične performativnosti v času pandemije, Merz pa je svoj nagrajeni članek objavil leta 2019 v reviji Economist, naslovil ga je Poklon ruski avantgardi je sprožil vihar.

V žiriji, ki je odločala o obeh nagradah, so presojali Hans Ulrich Obrist, umetniški direktor londonske galerije Serpentine Galleries, Anna Somers Cocks, Mihail Piotrovski, direktor sanktpeterburškega muzeja Ermitaž, Nicolas V. Iljine, svetovalec direktorja Ermitaža, Jekaterina Čukalina, programska direktorica moskovskega zasebnega sklada V-A-C, Zelfira Tregulova, direktorica moskovske državne galerije Tretjakov, umetnostni zgodovinar in kurator Jean-Hubert Martin in Richard Wallis, do letos urednik revije Russian Art Focus.
 

Devet stopenj propada voditelja

Skupina Agitatsia se je v članku lotila analize početja združbe sankpeterburških performerjev Stranka mrtvih: lani aprila so ob začetku strogega karantenskega obdobja po središču opustelega mesta na bolniških nosilih nosili navidezno truplo in akcijo poimenovali Mrtvec v mrtvem mestu. Svojo skupino pojmujejo kot največjo rusko politično stranko, češ da ima največ članov, veliko pa imajo kritičnega povedati o metodah ruskih oblasti, ki so tudi med pandemijo nastopile s specifičnimi prepovedmi, med katerimi je največjo zaskrbljenost protiputinovskega dela družbe sprožila ravno prepoved zbiranja na javnih prostorih.

Še posebej v Sankt Peterburgu oblasti niso zmogle nadzorovati odlokov o samoizolaciji prebivalstva, kar je vodilo do nesmiselnega stanja, v katerem so meščani lahko hodili po mestu, restavracije in trgovine so bile odprte, nekatere tudi na črno, hkrati pa svojci niso smeli obiskati obolelih v bolnišnicah, tudi udeležba na pogrebih je bila prepovedana. Stranka mrtvih, ki je za svoje geslo izbrala Liberté, égalité, mortalité, je s svojimi akcijami vse to postavila v drugačen kontekst; po besedah ustanovitelja skupine Maksima Evstropova se je to, kar se je zgodilo smrti, da je bila namreč izključena iz javnega prostora, zgodilo tudi protestništvu.

Skupina, ki je nastala leta 2017, je pozornost vzbudila pred tremi leti, ko je sodišče razsodilo, da morajo uničiti svoje delo Devet stopenj propada voditelja, plakat z devetimi fotografijami Vladimirja Putina, ki so jih položili na prst s semeni trave in na katerih je razvidno, kako so rastoče rastline razkrojile predsednikove fotografije. Zaradi nošenja posterja je bila članica stranke Varja Mihajlova priprta, razsodba o uničenju artefakta pa je bila prva te vrste v posovjetskem času. Avtorice in avtor raziskave dodajajo, da se Stranka mrtvih delno navezuje na tradicijo prepovedane nacionalne stranke boljševikov in njenega voditelja, pokojnega pisatelja in aktivista Eduarda Limonova, vendar ne povzema nacionalizma, militarizma in imperializma, ki so bili značilnost leta 2007 prepovedane stranke.

Drugi dobitnik nagrade Theo Merz ima za sabo dopisniška mesta v Moskvi, Hongkongu, Parizu, iz Moskve je poročal za agencijo France-Presse, časnike in revije Economist, Guardian, Telegraph, Times in Vice, zdaj je namestnik urednika zunanje redakcije časnika Telegraph. Za Economist je leta 2019 napisal članek o uličnih umetnikih iz Jekaterinburga, ki so v mestu, ki si je zaradi kriminala pridobilo ime uralskega Chicaga, z grafiti razburili ortodoksne vernike.