»Rada sem sama sebi največja izzivalka«

Irena Štaudohar se je z oblikovalko Niko Zupanc pogovarjala o tem, kako uspeti v tujini, kaj zanjo pomeni ambicija, zakaj bi tako rada oblikovala avtomobile in delala za Nike ali Adidas, ter o njeni veliki obsedenosti s športom. Pa tudi o tem zakaj se ji Ljubljana zdi tako zelo nezanimivo mesto.

Nekaj odlomkov za pokušino:

»Težko bi rekla, da je ambicija nekaj, kar je v meni, zdi se mi, da je pred mano in jaz samo hodim za njo. Nikoli nisem razmišljala, da bi šla v službo ali delala kaj drugega, saj je bila želja po oblikovanju največja. Od začetka mi je bilo jasno, da moram razmišljati internacionalno.«



Nika Zupanc je ena od največjih zvezd industrijskega oblikovanja. Luči v obliki češenj, svetilka Lolita, stoli Ribbon, ki ima naslonjalo v obliki pentlje, Stay – z zlatom obkroženi lepotec v pastelnih barvah, Maid, ki ga ovija čipka, in mnogi drugi že ikonični oblikovalski kosi, ki jih najdete v prestižnih prodajalnah na različnih koncih sveta. Ti objekti imajo v sebi eleganco starih časov; zaslutimo Coco Chanel, ki se spogleduje s Stravinskim, zagledamo tudi petdeseta leta; Don Draper, ki sedi na modri zofi in kadi, pa tudi vizijo prihodnosti; dva metra visoko stožčasto omaro s 140 predali, ki jo je poimenovala Loyality Cabinet, si z lahkoto predstavljam na vesoljski ladji, ki pluje na oddaljen planet. To je eden od njenih najdražjih objektov, stane okoli 40.000 evrov. Ko ji povem, da se mi zdi to najbolj nenavadna omara, kar sem jih kdaj videla, mi prizna, da je eden od njenih redkih pohištvenih kosov, ki ga ima doma. »Ko nekaj spraviš v predal, tega nikoli več ne najdeš.« Res je nedolžno bel Babilonski stolp.