Diploma iz astrofizike, magisterij iz materialov, doktorat iz bolečine

Novica Mihajlovič se je pogovarjal z Reo Kolbl in jo spraševal kaj človeka žene daleč od razvpite cone udobja. S čim je poplačana bolečina ob nenavadnih fizičnih izzivih? Kje so sploh meje? Zdi se, da jih Rea Kolbl išče zgolj zato, da bi jih prestopila.

Po diplomah iz fizike in astrofizike na kalifornijski univerzi Berkeley in magisteriju iz znanosti materialov na univerzi Stanford je Ljubljančanka Rea Kolbl prišla v ZDA do razpotja. Kot soavtorica se je pri 22 letih podpisala pod prvi znanstveni članek v reviji Science in doktorat iz fizike na Stanfordu se je zdel logična izbira. Toda vsestranska športnica je izbrala podobno logično, a bolj trdo pot. Postala je poklicna tekmovalka v oviratlonih in pri 28 letih je med najboljšimi na svetu v športu, ki je preplet teka in premagovanja najzahtevnejših ovir. Poklicna reševalka problemov, tako si reče v šali, vsak mesec raztrga en par tekaških copat.





»Konec septembra je bilo prvenstvo v Ameriki, na jezeru Tahoe, snežilo je, veter je pihal in bilo je minus 5 stopinj Celzija, ena od ovir je bilo tudi jezero, v katerem smo morali plavati približno 50 metrov, voda ni imela več kot 5 stopinj Celzija. Mislim, da so reševalci od tam odpeljali okoli 80 odstotkov tekmovalcev zaradi hipotermije. Po plavanju sem še dve uri vsa mokra tekla na vso moč in premagovala ovire, zaradi mraza in bolečin pa sem tako jokala, da sem komaj videla, kje tečem,« pravi. Po tej tekmi je bila zelo dolgo pod vročim tušem in popila neskončne količine vroče juhe, da se je za silo ogrela.

Že dolgo išče izziv, ki ga ne bi mogla premagati. Nihče je še ni premagal v oviratlonih, ki trajajo najmanj osem ur. Na krajših oviratlonih se redno uvršča med deset najboljših v kategoriji elitnih tekmovalk. Če se hoče profesionalec preživljati s tem športom, mora zmagovati.

Prispevek preberite jutri v tiskanem Delu in v nedeljo na spletni strani delo.si.