Nove težave za že tako klavrno delujoč umetniški trg

Medtem ko države, vključno s Slovenijo, sprejemajo ukrepe za pomoč zaposlenim v kulturi, se pozablja, da na tem področju ­delujejo tudi institucije, ki poslujejo predvsem po načelih trga. Pri nas je trg umetnin slabo razvit, nekateri menijo, da ga sploh ni, vendar imamo mrežo prodajnih galerij, ki se v sedanji krizi poskušajo obdržati nad gladino.

Evropski in svetovni trg umetnin se spoprijemata z izjemno recesijo,­ vsi dogodki in dražbe so odpovedani ali preloženi, prav tako vsi največji sejmi, kot so Art Basel, new­yorška Frieze in Tefaf, Art Dubai,­ Art Cologne v Kölnu, ArteBA v Argentini in Art SG v Singapurju. Organizatorji so pretekli mesec pripravili sejem Art Basel Hongkong, vendar zgolj prek medmrežja, kar je bil ponesrečen projekt, četudi so bile predstavitve umetnin in razstavnih hal narejene po najvišjih profesionalnih standardih – naj se zdi internet danes še tako dominanten medij, je bil brez ustreznega konteksta in interakcije med umetniki, galeristi, občasnimi kupci in zbiratelji sejem brezbarven, kupčij pa malo.

Če bodo veliki nekako preživeli (ne brez »kolateralne« škode, številni so že odpustili del osebja), se z nepremostljivimi ovirami so­očajo manjše galerije. Ne nazadnje tudi zaradi odpovedi sejmov, ki so eden od osrednjih prodajnih kanalov, številne galerije prek teh iztržijo polovico letnega dobička, ob tem se zaradi čedalje dražjega najema prostorov praviloma vnaprej visoko zadolžijo. Ker so dogodki zdaj preloženi, je to mrtvi kapital, zato so številni napovedali, da bodo do nadaljnjega začasno »izklopili« svojo dejavnost. Če se trg ne bo odprl in stabiliziral do septembra, bo ta začasnost postala trajna, kar lahko pomeni nepredstavljive posledice, seveda ne zgolj za galeriste, temveč tudi in ­predvsem za umetnike.

Sivi in črni trg

Kot omenjeno, se v Sloveniji trg umetnin po treh desetletjih trž­nega gospodarstva ni vzpostavil v obsegu in pomenu, kot ga ima v drugih državah. Vendar imamo kljub temu kar nekaj tovrstnih galeristov – marsikateri vzdržuje svojo dejavnost tudi zaradi entuziazma – in večina med njimi je zdaj v še slabšem položaju. »Slovenski umetniški trg je že prej imel veliko težav, ta kriza jih bo še poglobila, vse anomalije se bodo stopnjevale,« je prepričan Damjan Kosec, direktor galerije in dražbene hiše Sloart. Financirajo se izključno na podlagi trga, saj ne prejemajo subvencij ali sredstev prek razpisov države, sredi preteklega meseca so morali na podlagi odredbe vlade začasno zapreti galerijo.

Trenutno so zaposleni na čakanju na delo od doma, ne glede na medmrežje in njihovo odlično digitalno infrastrukturo, prodaje trenutno ni, saj sta pri tem nujna osebni stik in ogled umetnine. Napovedani ukrepi države bodo delno pokrili osnovne stroške dela, vendar to ne more nadomestiti prihodkov iz poslovanja, zato vsak teden nastaja izguba. »Z začetnimi ukrepi vlade smo zadovoljni, toda upamo, da bo v primeru dolgotrajnejšega zaprtja galerije mogoče pridobiti likvidnostne premostit­vene kredite, ne glede na bilance stanja in obstoječe kredite – pripravljen sem biti osebni porok, če bo le mogoče dobiti kredit,« je ­dejal Kosec.

Od države dolgoročno pričakuje rešitev ključne težave slovenskega umetniškega trga, problema »sivega in črnega trga«, prek katerega se pri nas proda od 60 do 80 odstotkov umetnin. Osrednji razlog za takšen položaj je izredno visoka obdavčitev, saj si pri mladih in upokojenih umetnikih država z 22-odstotnim davkom ter prispevki, davki in dohodnino na avtorsko delo vzame več kot polovico vred­nosti umetniškega dela, kar je po mnenju Kosca nesprejemljivo.

Navajeni na minimum

Galerija Equrna je razstavno-prodajna, kar pomeni, da pripravljajo razstave in poskušajo dela z razstave tudi prodati. Vendar
se jim zdi po besedah direktorja Arneta Brejca še vedno najpomembnejša kakovost razstavljenih del, četudi to pomeni manj izkupička. Že dolgo so odvisni od prodaje, ki že tako ni bleščeča, po Brejčevih besedah se moramo zavedati, da je likovna umetnost prvo, čemur se človek odpove, ko v družbi zavejeta strah in negotovost, sicer pa so se od krize, ki se je zanje začela leta 2012, navadili, da preživijo tudi z minimumom. »Da likovno delo prodamo, je nujnih veliko predhodnih pogovorov in razlag, predstavitev in konteksta, zato me internetna prodaja ne prepriča. Obiskovalec spletne strani Saatchiart se, recimo, izgubi v pregledovanju množice umetniških del, bistvo galerije je po mojem mnenju v tem, da naredi izbor s prepoznavno usmeritvijo, na katero se lahko kupec zanese,« je dejal Brejc.

Letos imajo srečo, da je Mestna občina Ljubljana potrdila njihov program, zato bodo to krizo, če le ne bo predolga, nekako prebrodili. Po Brejčevih besedah država oziroma ministrstvo za kulturo nikoli ni imelo posluha za težave, ki jih pestijo in na katere že leta opozarjajo, zato ne verjame, da bo zdaj drugače. »Bi pa bila dobra rešitev, če bi država v času krize od galerij odkupila nekaj likovnih del. S tem bi pomagala preživeti umetnikom in galerijam, dobila bi kakovostna likovna dela za javne prostore, denar pa delno povrnjen z davki,« je poudaril Brejc.

Yona Merel Černe, ki vodi studio in galerijo Černe, je opozorila, da so zaradi prepovedi poslovanja trenutno brez prihodkov. »Iz preteklih izkušenj lahko sklepamo, da bomo tudi po koncu izrednih razmer imeli velik izpad prihodkov zaradi širših gospodarskih posledic krize. Galerije se bomo morale kot drugi subjekti na trgu znati čim bolje odzvati na spremembe, zaradi specifičnosti sedanjih razmer je težko oceniti, koliko je trenutno 'resetiranje' prispevalo k pozitivnim premikom prioritet na hierarhični lestvici človekovih potreb,« je dejala.

Brezbrižnost ministrstev

Galerija ima dobro razvite splet­ne predstavitve ter lahko v celoti izpelje prodajni postopek na daljavo. Vendar je na umetnostnem trgu še vedno ustaljena praksa, ki jo tudi sami podpirajo, da si kupci likovna dela pred nakupom ogledajo. »Spletni kanali lahko služijo predstavitvam, povezovanju in komunikaciji s strankami ter širšo javnostjo, ne morejo pa nadomestiti ključnih procesov, ki vodijo do nakupa oziroma so temeljni za osnovno izvajanje galerijskih programov ter širših dejavnosti,« je poudarila Yona Merel Černe. O državni pomoči je prepričana, da jo bodo galerije – odvisno od organizacijske oblike in drugih faktorjev – dobile, problemi ostajajo za tiste, ki so bili v pripravi ­načrtov pomoči prezrti.

Tudi galerija Hest, ki ima ekspozituri v Ljubljani in Mariboru, je že skoraj mesec dni zaprta. Njen direktor Emil Šarkanj računa, da jim bo država v sedanji krizi pomagala tako kot drugim gospodarskim dejavnostim, hkrati je tudi on poudaril, da bi morala največ narediti na področju sivega trga ter ponovno uveljaviti davčne olajšave za nakup likovnega dela. Tudi Helena Drnovšek, ki vodi ljubljansko galerijo Mak, meni, da bi država po pandemiji morala pomagati tej dejavnosti z davčnimi olajšavami pa tudi z znižanjem davčne stopnje z 9,5 na 5 odstotkov. »Kako bi bilo to izvedljivo, ne vem, ker se z nami noče ukvarjati niti ministrstvo za kulturo niti ministrstvo za gospodarstvo. Prodajnim galerijam že časi pred koronavirusom niso bili naklonjeni, kaj bo po končani pandemiji, ne upam niti ­pomisliti,« je dejala.

»Od ministrstva za kulturo je bilo že večkrat slišati, kako si želijo, da bi se umetniški trg v Sloveniji razvil, a do zdaj niso naredili prav nič, da bi se to dejansko zgodilo,« je bila kritična tudi Barbara Čeferin, lastnica in vodja ljubljanske galerije Fotografija. Po njenih besedah jih na ministrstvu za kulturo obravnavajo kot komercialno dejavnost, kar je zanje slabšalna oznaka, na ministrstvu za gospodarstvo s svojo bilanco ne dosežejo niti praga njihovih razpisov. »Po spletu smo prodali nekaj izdelkov iz galerijske knjigarne in nič drugega. Na srečo nam je najemodajalec znižal najemnino za čas karantene za 30 odstotkov, a jo bo še vedno treba plačati. Od države pričakujem, da bo izvedla ukrepe za pomoč gospodarstvu tako, kot je obljubila, je pa še mnogo nedorečenega in se bojim, da bomo na koncu ostali praznih rok in se bomo spet morali zanesti le na lastne sile,« je bila ­skeptična Barbara Čeferin.