Neskončna moč – intimnost brez pristranskosti

Migracije, imigracija, dojemanje drugega. Identiteta, pripadanje, izvori, planet Zemlja, njegovo zdravje, svet narave. Razumevanje, kdo smo, od kod prihajamo in kakšen je naš odnos do doma. To so teme v središču zanimanja mednarodne platforme za raziskovanje, ustvarjanje ter objavljanje dokumentarnih projektov DARST, ki jo v Torinu vodi Stefano Carini. DARST neti dialog, razpravo o podobah, njihovi moči in pomenu, sodeluje v izkušnji, ki jo raziskuje.

Ko sta Dario Bosio in Stefano Carini med leti 2011 in 2012 na Danskem študirala fotonovinarstvo, sta kolege z vseh koncev sveta povezala v kolektiv. Raziskovali so, kako iti onkraj pasivnega konzumiranja podob. Ta ideja, zapisana tudi v njihovem zelo radikalnem manifestu, je ostala, je središče: »Ne zanimajo me podobe per se, bolj me zanima, kaj z njimi in v njihovi bližini lahko storimo«, pove Stefano, sredi pripravljanja razstave, knjige, predstavitve, performansa ... inkluzivnega programa izobraževanja, v srcu katerega vizualno pripovedovanje zgodb postane orodje za komuniciranje, informiranje, izražanje ter navdihovanje.

Septembra 2017 je DARST v Pragi v DOX, Središču za sodobno umetnost, na razstavi z naslovom Na moje oči – Zgodbe iz Iraka, predstavil več kot 200 fotografij, videoinstalacijo, raziskavo 500 člankov o Iraku v zadnjih 30 letih, knjigo ... Razstavo smo med decembrom 2018 ter marcem 2019 lahko doživeli tudi v Ljubljani, v Galeriji Jakopič.
 

Leta 2018 ste izdali knjigo z naslovom Ženska, luna, kača, s katero ste se ozrli na 17 mesecev svojega življenja, ki ste jih preživeli v Iraku. V Iraku?

Živel sem v Amsterdamu, kjer sem delal kot urednik fotografije v NOOR Images, eni vodilnih mednarodnih fotonovinarskih agencij. Ta izkušnja je bila zame čudovita možnost uzreti, kaj je za poklicem, ki ga pogosto romantiziramo. Proučeval sem delo nekaterih najbolj pomembnih fotoreporterjev našega časa in bil na neki način tudi njihova vez z bralci. In naveličal sem se gledati v svet z vedno iste perspektive. Začel sem razmišljati, da je morda čas, da se lotim nove izkušnje in odkrijem, kako »drugi« gledajo na svoje lastne svetove. Menil sem, da je to bolj zanimivo, da bogati, da širi obzorja.
Septembra 2013 nas je v Amsterdamu obiskal Kamaran Najm, iraški fotograf, ustanovitelj prve iraške fotografske agencije – Metrography. Gradil je mrežo, ki bi pomagala pri distribuciji njihovega dela. Obenem je iskal pomoč pri strukturiranju agencije ter usposabljanju fotografov. Evelien Kunst, tedanji direktor NOOR Image, moj šef, je skoraj v šali dejal, da sem morda prav jaz pravi človek za Kamaranove načrte v Iraku. Strinjal sem se. Naslednji dan sva se s Kamaranom temeljito pogovorila o možnosti, da obiščem kurdski del Iraka, spoznam več fotografov in sam ocenim, ali bi to lahko bilo delo zame. Novembra 2013 sem prvič obiskal Sulaiymaniyah, mesto v zahodnem Kurdistanu, polavtonomni iraški regiji blizu iranske meje.


 

Maja 2014 ste tja odleteli z enosmerno letalsko vozovnico.

Da. In takoj začel delati s fotografi. Agencija Metrography je imela jasno, močno filozofijo: nihče drug kot Iračani ne more zgodb tega sveta povedati bolje – če so le usposobljeni za profesionalne pripovedovalce zgodb in fotoreporterje. Kamaran in ameriški fotograf Sebastian Meyer, soustanovitelj agencije, sta bila zelo uspešna – v sodelovanju s profesionalci z vsega sveta sta usposobila stotine mladih fotografov. Očesu tujca, ki lokalne dinamike ne pozna dobro, ki ne razume, ne more prebrati neizgovorjenega, ostane skrit ves svet. Ideja je bila torej – izobraževati mlade lokalne perspektivne fotografe, ne le v smislu tehničnega in poslovnega znanja, zelo pomembno jih je bilo naučiti tudi, kako zavzeti distanco, se odmakniti od sleherne oblike pristranskosti. Ko nam je to uspelo, je delo teh mladih iraških fotografov dobilo neskončno moč – intimnost brez pristranskosti, objektivnost, za mednarodno javnost privlačno lokalnost. Uspevalo nam je, ko se je dežela potapljala v kaos, vojno, silovite valove razseljevanja. Junija 2014 je Islamska država zavzela Mosul.
 

Bi kakšen projekt izpostavili?

Šestletni projekt Arama Karima, ki je odstrl tančico na mejah Kurdistana in predstavil – tihotapce. Aram je bil rojen v teh hribih, odrasel je v mestu, govoril je jezik tihotapcev, imel je oseben odnos, ki je olajšal dostop in razumel je kulturo. Vse to ter ure in ure dela s strokovnjaki v procesu urejanja fotografij je njegovemu delu dalo vrednost, ki je nekdo, ki bi v dogajanje »padel« od nekod daleč, ne bi mogel doseči.
 

Leta 2016 ste skupaj z Dariem Bosio ter Anwar Daoud ustanovili DARST – »nomadski umetniški studio za dokumentarne projekte«, ki je zrasel iz potrebe nadaljevati pot, ki ste jo začeli v Iraku. Kakšno je vodilo vašega dela?

Izhajamo iz želje biti neodvisni za vsako ceno, imeti popolno svobodo pri vodenju celotnega ustvarjalnega procesa, od raziskave do objave. Tudi zato smo znotraj studia DARST ustanovili založbo. Te dni, leto po uničujoči eksploziji v Bejrutu, ki je zahtevala več kot 200 življenj in sprožila proteste proti voditeljem države, z veseljem napovedujemo skorajšnji izid knjige Jacoba Russella, britanskega fotografa in videoreporterja ter pisatelja – Vse je sveto, nič ni varno. Knjiga je osebno videnje, ne razlaga, konca nekega obdobja v Libanonu. Je zgodba avtorja, ki objavlja v najvidnejših medijih po svetu in gleda deželo, ki se spreminja, ki se je spremenila.
 

Kako je potekalo sodelovanje, kako je nastajala knjiga?

Zelo lepa izkušnja. Z Jacobom sva se v času zaprtja in vsesplošne negotovosti veliko pogovarjala o stvareh, ki jih imava oba rada: o fotografiji, Bližnjem vzhodu, ustvarjanju knjig. Vztrajno sem ga prepričeval, naj se znova in znova zakoplje v svoj arhiv. Slutil sem strukturo, vizualno pripoved, a želel sem videti več materiala. Želel sem, da mi Jacob pokaže tiste podobe, ki jih ne kaže rad, z lahkoto. Naučil sem se namreč, da knjige ni mogoče narediti samo s »pravimi« fotografijami. Pripovedna struktura knjige potrebuje nekaj drugega. Vsaka knjiga je zgodba zase, a zelo pogosto obstaja potreba po podobi, ki deluje kot most. Dolgočasen trenutek morda, morda podoba, ki sama ne bi mogla stati, a je točno tisto, kar je potrebno kot tisti »vmes med trenutki«. Z Jacobom nisva razpravljala toliko o posameznih podobah kot o splošnem občutenju knjige in procesu njenega ustvarjanja.
 

Snujete še kakšno čudovito zgodbo?

Zgodbo The Twana's Box, fotografski arhiv Twane Abdullaha! Na zabavi dobrodošlice takoj po mojem prihodu v Irak se mi je približal mlad fotograf Rawsht Twana. Vprašal me je, ali mi lahko pokaže nekaj fotografij; 20, 30, ne vem natančno, koliko jih je bilo. Stare fotografije Kurdistana, res dobre. Vprašal sem ga, kje jih je dobil in ali bi se jih dalo videti še kaj več. Nasmehnil se je in mi s ponosom povedal, da so to fotografije njegovega očeta in da jih je še več. Okoli 20.000 več. To odkritje me je odneslo, nobena takšna zbirka fotografij ni preživela »kulturnega čiščenja«, ki ga je režim Sadama Huseina izvajal v poznih osemdesetih ter zgodnjih devetdesetih letih. Z Rawshtom sva se dogovorila, da se bova kmalu še bolj poglobila v arhiv, v veliko prašno kartonsko škatlo. Nešteto noči sva gledala negative, printe ter skene. Zapuščina Twane Abdullaha je osupljiva, ničesar ni spregledal, bil je pozoren na sleherni trenutek življenja kurdske družbe. Naslednjih sedem let sva z Rawshtom prodirala v arhiv, delala. Pogosto sem obiskal njegovo mamo in družino, postal sem njen del. Od njih sem poskušal izvedeti, kakšen človek je bli Twana Abdullah.


 

Kaj ste izvedeli?

Povedali so mi veliko zgodb, lepih in tragičnih. Veliko časa sem preživel s Twanovim arhivom ter njegovo družino, zdi se mi, kot da ga poznam. Leta 2018 sem se jasno zavedel, da morata nastati knjiga in multimedijska razstava, končno sem zaobjel bistvo Twanovega dela in začel sem se posvečati pripovedni strukturi knjige in dizajnu razstave.
Twana Abdullah se je začel ukvarjati s fotografijo leta 1974, po prvem bombardiranju kurdskih vasi, krutostih stranke Baath. Fotografirati je začel, da bi dokumentiral, kaj se dogaja z njegovim ljudstvom in da bi se bodoče generacije zavedale svoje zgodovine. Ta aspekt njegovega dela se mi zdi res inspirativen: Twanova želja je bila ujeti, prikazati bistvo kraja in ljudi, ki so tam živeli, v zelo posebnem in zelo težkem zgodovinskem času. Upal je, da ta čas, tudi zaradi njegovih fotografij, ne bo nikoli pozabljen. Njegova dediščina je edinstvena in dragocena v raznolikosti motivov fotografij; med njimi so tudi studijski portreti ter socialna reportaža.



V čast nam je, in to povem z veseljem, da 30 let po njegovi smrti – Twana je bil leta 1992 ubit – uresničujemo njegove sanje. Pripravljamo knjigo o njegovem delu; prejela je prestižno subvencijo za vizualno umetnost, ki jo podeljuje Arabski fond za umetnost in kulturo, podprl jo je tudi Violet Jabara Charitable Trust. Na multimedijsko razstavo bomo morda morali še nekaj časa počakati, a tudi zanjo bo prišel čas: »predstava« bo fantastična!