Ne sodi knjige po ovitku ... Ali pač?

Ne sodi knjige po platnicah oziroma ovitku, je znani rek. Toda dejstvo je, da ravno ovitek pogosto najprej pritegne našo pozornost, ko izbiramo knjigo. Sprva so bili ovitki namenjeni le zunanji zaščiti knjige, potem je iz zaščitnih ovitkov nastala prava umetnost. Danes lahko rečemo, da je knjigo mogoče soditi tudi po ovitku. Dobra knjiga naj bi bila hkrati lepa.

Danes je dizajn ovitka knjige resno delo, ki morebitnemu bralcu s police pošilja jasno sporočilo, zlasti če avtor ne spada med književne klasike. Pogled na lepo knjigo je lahko estetska izkušnja, ki nudi opazovalcu poseben užitek. V slovenskem založništvu obstajajo založbe, ki so posvečale veliko pozornosti dizajnu knjige, žal pa je takih vedno manj. Nekateri pravijo, da so se grde knjige pojavile hkrati z možnostjo računalniškega oblikovanja, a je temu težko pritrditi, saj z računalniki delajo ljudje. Bolj gre za to, da je z računalniki postopek oblikovanja drugačen in marsikdo misli, da je zgolj z obvladanjem programa mogoče dobro oblikovati knjigo.

Veliko ljudi bere elektronske knjige, toda še vedno je precej takih, ki si želijo brati izključno klasične knjige. Zato založniki elektronskih knjig posnemajo videz knjige kot materialnega objekta, z ovitki in drugimi prvinami, značilnimi za klasično knjigo.


 

Bogata zbirka ovitkov

Nostalgično se lahko vrnemo v čas, ko so videzu knjige posvečali veliko pozornosti, na razstavi ščitnih ovitkov in knjig s ščitnimi ovitki v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani. Tam hranijo bogato zbirko ovitkov iz druge polovice 20. stoletja, razstavili pa so jih petdeset iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja. Predstavljena so dela Uroša Vagaje, Grege Košaka, Jožeta Brumna, Bronislava Fajona, Jakice Accetto, Karla Hrovatina, Otona Polaka, Nadje Furlan, Majde Dobravec, Zvesta Apollonia, Radmile Novak Ciuha in Vladimirja Makuca.

Prav ščitni ovitek pogosto uničimo ali izgubimo. Edvard Ravnikar je leta 1952 zapisal, da »knjiga, ki izgubi ščitni ovitek, večkrat lahko ostane slepa in gluha«. Zavzemal se je za skrbno oblikovanje vseh sestavnih delov knjige, tudi platnic in hrbta, kot trajno celoto.

Včasih so kritiki ocenjevali tudi oblikovanje knjige in ne le vsebine. Kustosinja razstave Cvetka Požar je povedala, da so na začetku petdesetih let 20. stoletja kritike knjižnega oblikovanja, predvsem Ravnikarjeve, v slovenskem prostoru spodbudile razvoj kakovostnega knjižnega oblikovanja. Vidnejši oblikovalci ščitnih ovitkov iz povojnega obdobja, kot so Uroš Vagaja, Grega Košak, Jože Brumen, Bronislav Fajon, Jakica Accetto, Nadja Furlan, Majda Dobravec in drugi, so se zavestno lotili vzpostavitve sodobne grafičnooblikovalske govorice. Začeli so iskati možnosti svobodnejšega in avtorsko dovršenega izraza, utemeljenega na modernističnih načelih, kar je po letu 1950 omogočil prodor vplivov z Zahoda. Pri tem so bile pomembne tudi založbe (Cankarjeva založba, Založba Obzorja, Državna založba Slovenije, Založba Lipa …), ki so se zavedale pomembnosti dobre knjižne opreme ter angažirale prodorne mlade oblikovalce.


 

Mejnik sodobnega dizajna

Mejnik sodobne oblikovne zasnove je Ravnikarjevo oblikovanje ščitnega ovitka in platnic knjige Ignazia Siloneja Fontamara, ki jo je leta 1951 oblikoval za Cankarjevo založbo. Novost je konceptualno zasnovana podoba ščitnega ovitka, ki ga je z abstraktnimi, rastrskimi, stiliziranimi oblikami in ročno izpisanim naslovom oblikoval v estetsko dovršeno, skladno in sporočilno učinkovito celoto, s čimer je zadostil modernističnim zahtevam po integraciji forme in funkcije, je povedala Cvetka Požar.
Včasih je bilo takoj očitno, po kateri šoli je bila oblikovana knjiga – angleški, nemški, francoski, nizozemski ... Danes ni več tako, knjige ne kažejo več identitete države. Morda je še najprepoznavnejša angleška knjiga, pri kateri je pogosto še opazno opiranje na tradicijo, na klasično knjigo, tako v tipu črk kot opremi in prelomu.

Cvetka Požar je povedala, da so bili slovenski grafični oblikovalci dovzetni za vplive švicarskega internacionalnega sloga (mrežni sistem, uporaba črk kot likovno sporočilnega elementa …) kot tudi za vplive iz likovne umetnosti (abstraktna umetnost, informel). Prvine (geometrične) abstraktne umetnosti so kombinirali z racionalističnimi, geometriziranimi in strukturno analitično grajenimi kompozicijami. Večplastna sporočilna izraznost, utemeljena na preprostih grafičnih oblikah, abstraktnem likovnem jeziku, prekrivajočih se stiliziranih figuralnih in predmetnih oblikah ter kolažiranju barvnih folij, je značilna za slovensko grafično oblikovanje, ki zaznamuje tudi oblikovanje ščitnih ovitkov.

Grega Košak je tako oblikoval geometrijsko zasnovane, barvno skladne ščitne ovitke s prekrivajočimi se stiliziranimi motivi ter (predvsem v šestdesetih letih) kot vizualna izrazna sredstva uporabljal fotografijo in črke. Obenem je bilo pomembno (a je dokaj spregledano) oblikovanje ščitnih ovitkov Jakice Accetto, Nadje Furlan in Majde Dobravec, ki so že v petdesetih letih ustvarjale za Cankarjevo založbo in Državno založbo Slovenije. V petdesetih in šestdesetih letih je bil na področju knjižnega oblikovanja dejaven tudi arhitekt Uroš Vagaja, ki je vidno sporočilo gradil na avtorski risbi in kolažu ter uporabi fotografije.


 

Novost Jožeta Brumna

Pomembno novost pri oblikovanju ščitnih ovitkov je leta 1963 napovedal Jože Brumen s serijo ovitkov za Državno založbo Slovenije (Vojna in mir, Striček Pons, Hamlet, Macbeth, Othello). Gre za enovito zasnovo, pri kateri se podoba razteza čez celoten ovitek, vključno z zavihki. Tako je smiselno poudaril longitudinalno gibanje in intimo kontemplacije branja. Brumen je v šestdesetih letih s knjižnimi zasnovami ključno prispeval k vzpostavitvi izvirne, sodobno zasnovane knjižne opreme.
Prodoren oblikovalec knjižne opreme je bil v šestdesetih letih tudi Bronislav Fajon. Vsebino ščitnih ovitkov je pogosto gradil z barvno prelivajočimi se grafičnimi strukturami, kolažiranjem in fotografskimi rastri.

Oblikovalci in oblikovalke so v petdesetih letih 20. stoletja vzpostavili kakovostno likovno podobo knjižnih ščitnih ovitkov. Pokazali so, da je mogoče s preprostimi, abstraktnimi likovnimi elementi oblikovati izrazno učinkovito vidno sporočilo. Z novimi, izvirnimi pristopi, predvsem z večjo uporabo fotografije, so v šestdesetih letih to nadgradili in odprli pot novi vizualni izraznosti. Raznoliki avtorski pristopi so prinesli številne kakovostne rešitve, ki so obogatile tako slovensko založništvo kot razvoj grafičnega oblikovanja v Sloveniji, je poudarila Cvetka Požar.