Mediterantski temperament, protestantska disciplina

Težko bi naleteli na človeka, ki mu slikarstvo Metke Krašovec ni všeč. Privlačna je motivika njenih del, barve so čudovite, atmosfera je topla in skrivnostna, slog je izviren in nezgrešljivo prepoznaven, zato ga ni mogoče strpati v noben predal.­ Metka Krašovec je umrla včeraj,­ stara 76 let, in pustila za seboj izjemen umetniški opus.

Odraščala je v okolju, zaradi katerega sta bila njena osebnost in slikarstvo prav takšna, kakršna sta bila. Že v otroških in mladih letih je videla veliko sveta, bližnje in daljne dežele, velika mesta in pokrajine z različnimi svetlobami, najlepše umetnine v najboljših muzejih, kakršen je Louvre.

Spoznavanje sveta

"Slika je organizem, je telo, pogled nanjo je senzualen. Šele ko gledaš pred seboj original, se začnejo odstirati tančice pomenov, čutnosti, misterija."

Njen oče Stane Krašovec je služboval v New Yorku, San Franciscu in Beogradu. V času Metkinega gimnazijskega šolanja se je družina ustalila v Ljubljani. Tu je prvič pokukala v umetniški atelje – atelje Mihe Maleša, očeta sošolke Travice. Pri osemnajstih letih jo je potovanje po Toskani in Siciliji za vedno navdušilo za slikarstvo.

Leta 1960 je maturirala na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani je študirala slikarstvo. Diplomirala je leta 1964. Študij je nadaljevala na specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici in ga končala leta 1966 ter na specialki za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku in ga končala leta 1970.

Imela je tudi privilegij, da se je študijsko izpopolnjevala v Londonu na Kraljevem kolidžu za umetnost (Royal College of Art), na univerzi Athens v Ohiu ter na številnih popotovanjih po svetu, večkrat s prijateljico slikarko ­Alenko Gerlovič.

Slikala je velike formate, akril na platno. Grafike je ustvarjala predvsem v sitotisku in litografiji. Ves čas se je posvečala tudi risbi. Ilustrirala je pesniške zbirke. Od leta 1968 je redno razstavljala na številnih razstavah doma in po svetu. Nova dela je običajno predstavljala v Galeriji Equrna.

Prva profesorica na ALUO

"Uspeh, ki te osreči, je, ko se ti je uspelo približati temu, kar ti narekuje inspiracija, ko ti je vsaj deloma uspelo uloviti to, kar vidiš v sebi."

Leta 1977 se je zaposlila na ALUO v Ljubljani kot docentka za risanje in slikarstvo. Bila je prva ženska, ki je poučevala na tej akademiji. Pozneje je postala redna profesorica in poučevala do upokojitve. Med potovanjem v Mehiko je spoznala pesnika Tomaža Šalamuna in se leta 1979 z njim poročila.

Tomaž Brejc je Metko Krašovec označil kot slikarko z mediteranskim temperamentom in protestantsko delovno disciplino. Rekla je, da se s to oznako strinja. Za Delo je leta 2012 povedala: »Verjetno rabim to protestantsko mučenje, da me ne odnese. Ampak zadnje čase se mi je uprlo. No, saj se mi je to dogajalo že prej. Ko sem se naveličala minucioznosti slikanja in dragocenosti površine, sem začela risati na mali format, nato pa sem prešla na slikanje na papir zelo velikih formatov. Bilo je pravo olajšanje in oddih. Trenutno sem zopet na papirju malega formata, rišem z ogljem in oljnimi pasteli na stucco ali še bolj grob nanos in to kombiniram z naknadno izbranimi verzi.

Po vsaki krizi – te so stalne in vsaka je hujša kot prejšnja – sem se vrnila k risbi. Risba je najbolj direktno izrazno sredstvo, skozi risbo pridejo ven stvari, ki se jih takrat, ko so se zgodile, nisem tako intenzivno zavedla, ki so bile dolgo pozabljene ali potlačene. Govorim o risbi, ki nastane brez predhodne ideje ali podobe v glavi, ki se dogaja na papirju samem in se zgodi le, če sem v stanju, ko postanem pretok za nekaj, česar se ne zavedam. Čakam pa še na to, kaj se mi bo – če se bo – odprlo na platnu ali pa večjih papirjih. Bomo videli.«



Na začetku so njeno slikanje označili za ekspresivno figuraliko, zatem se je na vsem lepem zagledala v frančiškansko cerkev v Ljubljani. Bilo je na novoletni večer, cerkev je bila osvetljena z lučkami. Videla je simfonijo rdečih barv in z rdečo je bila potem obsedena sedem let. Takrat je upodabljala poslopja pa interier, na primer omare, postelje, ki so poosebljale ljudi.

Potem je rdeči pridružila še druge barve, nato pa zapadla v ustvarjalno krizo. Dve leti je samo risala, v glavnem človeške figure v paru z živalsko. Sledile so slike glav v ciklu Prisotnosti, nakar je prevladovala pokrajina, kjer so pogost motiv ciprese.

Med glavnimi motivi njenih del so zelena pokrajina, oljčni gaji in otoki, mediteransko morje, klasična arhitektura in kiparstvo ter angeli kot znanilci osebnega doživetja. Ti sledijo človekovi domišljiji in se naselijo v njegovem življenju.

Način življenja

»Slikarstvo ni poklic, ampak način življenja,« je dejala v pogovoru za Delo. Pri slikanju jo je navdihovalo življenje, zato je po njenih besedah vse njeno delo nekakšen dnevnik. Dnevnik tega, kar je doživljala, občutila, videla, razmišljala, spoznavala skozi izkušnjo in v pogovoru z umetninami vseh obdobij in geo­grafskih razsežnosti, ob branju literature, teorije in razmišljanj umetnikov.

V zbirki Moderne galerije hranijo sedemindvajset njenih del. Pred smrtjo se je odločila za obsežno donacijo svojih del Narodni galeriji. To darilo obsega njena mnoga slikarska dela in dela na papirju.