V nadaljevanju preberite: 

Slikar Jože Kotar (1952) te dni svoj čas preživlja v provansalskem mestu Antibes in v ateljeju v Novem mestu, kjer pripravlja dve retrospektivni razstavi. V karieri je obredel večino evropskih umetniških prestolnic, se predstavil na več kot 130 samostojnih razstavah ter prejel kopico domačih in tujih nagrad. »Umetniško delo je naš drugi jaz – ko nas nagovarja, se srečamo sami s ­seboj,« pravi.

Leta 1979 ste odšli v Pariz, kjer vas je v slikarsko delavnico sprejel Jaro Hilbert, sicer osebni slikar egiptovskega kralja Faruka. Kako je potekalo vaše delo pod njegovim vodstvom in kako ste tedaj doživljali Pariz?

Jaro Hilbert je v Egiptu užival velik ugled. Ko je kralj leta 1965 neslavno končal vladavino, so se vsi, ki so bili tedaj blizu njemu in kraljevi palači, mrzlično razbežali po svetu. Hilbert se je z ženo preselil v zahodni del Pariza, v Ville d-Avray. Sam sem – z nekaj drobiža in priporočilom kiparja Vladimirja Štovička, ki je bil Hilbertov sošolec na praški Akademiji in s katerim sem tedaj prijateljeval – v Pariz prvič prispel desetletje pozneje, spomnim se, kako sem si na železniški postaji Gare de Lyon brez znanja francoskega jezika, a z veliko željo po umetniškem ustvarjanju, ogledoval pariško veduto. Pri Hilbertu sem nato študiral predvsem človeško figuro ter slikal vedute, ob tem sem služil denar v mrtvašnici, kjer smo 'gipsali' obraze pokojnih meščanov ter odlivali posmrtne maske. Na Place d'Italie so stali ateljeji, v katere so lahko vstopili le posamezniki, ki so prek ministrstva za kulturo dobili ta privilegij; slikarji, ki so se po naključju znašli v Parizu, niso imeli vstopa. Sam sem bil nenehno lačen, tu in tam sem poskušal prodati kakšno sliko, a so me običajno nagnali. Toda verjel sem, da lahko uresničim svoje sanje. Kot je dejal Henri Matisse – umet­nik se rodi in ustvarja ne glede na okoliščine.