Likovni fenomen, fenomen skupine

Umetnost našega prostora med svetovnima vojnama je odločilno zaznamovalo štirinajst likovnih umetnikov, združenih pod vzdevkom Neodvisni, ki se umeščajo med osrednja imena slovenske in jugoslovanske umetnosti 20. stoletja. Njihova najodmevnejša dela, nekatera bodo prvič od nastanka pred približno osemdesetimi leti na ogled prvič, si bo od jutri do začetka oktobra mogoče ogledati v Galeriji Cankarjevega doma.

Razstavo skupno sedemdesetih del slikarjev in kiparjev so poimenovali Izven okvirja; ime označuje značilnosti teh umetnikov in njihovega delovanja. Cankarjev dom jo prireja v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca iz Kostanjevice na Krki, ki je zanjo prispevala del svoje stalne zbirke, dela pa so posodili tudi številne druge ustanove in zasebniki.

Grafično podobo in obsežen katalog razstave so oblikovali študenti ALUO Aja Vogrinčič, Juš Pustoslemšek in Matej Pavšek; izbrali so jih na natečaju. Obiskovalcem iz tujine bo na voljo avdio vodič, organizatorji pa so pripravili še zemljevid Ljubljane z označeni kraji, povezani z Neodvisnimi, je na tiskovni konferenci pred odprtjem razstave, ki bo širše predstavila obdobje, v katerem so delovali, povedala kustosinja razstavnega programa Cankarjevega doma Katarina Hergouth.

Vprašanje nacionalne umetnosti

Kot je poudaril direktor Galerije Božidarja Jakca Goran Milovanović, je to, da razstava stoji v Cankarjevem domu, simbolnega pomena. Je del trikotnika Jakopičev paviljon–Akademija za likovno umetnost in oblikovanje–Trgovski dom, znotraj katerega so se Neodvisni zadrževali in ga imeli za svoje središče.

Mrtvi kurent Franceta Miheliča (1937–1938) je v zasebni lasti. FOTO: Jaka Babnik

Zoran Didek, Boris Kalin, Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic so pretežno študirali na akademiji v Zagrebu, dva od njih v Pragi. Ko so se povezali v klub, so bili na začetku svoje profesionalne poti v Kraljevini Jugoslaviji, politične in gospodarske razmere so bile zaostrene. Njihova tedanja dela že nakazujejo, da bodo pozneje postali del kanona. Nekatere, denimo Zorana Mušiča ali Marija Preglja, bolje poznamo po delih, ustvarjenih po vojni, vendar pa so ta, razstavljena v Cankarjevem domu, izjemno pomembna za celostno razumevanje njihove umetnosti, je pojasnila kustosinja razstave Asta Vrečko.

Člani kluba so prirejali razstave, se borili za pravice umetnikov, ustanovitev Moderne galerije in likovne akademije, odkupe umetniških del, objavljali v časopisih in revijah, organizirali umetniške plese in načrtovali študijska potovanja. Na njihovih razstavah so bila predstavljena številna dela, ki danes veljajo za ikonična; njihova umetnost je izstopala iz povprečja umetnosti tridesetih let in je prelomno zaznamovala takratno umetnostno življenje. Strmo vzpenjajočo se pot in obete jim je nato prekinila druga svetovna vojna.

Zoran Mušič (na sliki Valvazorjev trg) je po vojni živel in ustvarjal med Parizom in Benetkami. FOTO: Jaka Babnik

Po eni strani gre za likovni fenomen, po drugi pa fenomen skupine, je dodala Asta Vrečko. Neodvisni so se ukvarjali tako z likovnimi vprašanji kot vprašanji preživetja in organizacije umetnikov. S takratnim društvom likovnih umetnikov so, na primer, dobro sodelovali, a so mu tudi nasprotovali. Po ustanovitvi likovne akademije v Ljubljani so postali njeni prvi profesorji ter sooblikovali povojno umetnost. V svojem kolektivnem delovanju so namenjali pozornost tudi problematiki nacionalne umetnosti. Prepričani so bili, da se morajo umetniki »ozirati naokrog«, videno prenesti v svojo umetnost ter seveda dosegati kakovostne standarde. S potovanji v tujino, Benetke, Pariz, tudi s pomočjo mecenov, so v domači prostor prinašali tuje vplive in trende (na primer tako imenovani umirjeni modernizem) ter s tem v želji po vzpostavitvi nacionalne umetnosti v ustvarjanje vnesli internacionalno dimenzijo.