Kot posebnež je bil zanimiv za ustvarjalce

V Koroški galeriji likovnih umet­nosti bodo jutri odprli razstavo v spomin na najpomembnejšega slovenskega slikarja samouka ter enega od največjih in najprepoznavnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev druge polovice­ 20. stoletja Jožeta Tisnikarja. Predstavljena bodo dela iz zbirke Hommage Tisnikarju. Zaradi omejitev, povezanih z epidemijo covida-19, bo odprtje potekalo brez spremljevalnega dogodka.

Zbirko Hommage Tisnikarju si je zamislila umetnostna zgodovinarka in nekdanja direktorica galerije Milena Zlatar. V spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Zbirko ves čas bogatijo z novimi deli, tudi umetnikov mlajše generacije, in je neizčrpen vir za snovanje projektov. Pod tokratnega Minljivost –​ Hommage Tisnikarju se je podpisal ­kustos Marko Košan.

»Koroška galerija likovnih umetnosti hrani izbor del iz vseh ustvarjalnih obdobij Jožeta Tisnikarja, ki nazorno ilustrira umet­nikov razvoj, prepoznavne teme njegovega slikarstva in izpostavlja značilno eksistencialno napetost njegovih podob, s katero ga lahko postavimo ob bok številnim avtorjem sorodne likovne poetike doma in po svetu. V tem smislu je Koroška galerija likovnih umetnosti za gostovanje v galeriji Zittadella Spandau v Berlinu leta 2001 pripravila veliko razstavo Tisnikarjevih del, ki so bila postavljena v vznemirljiv dialog s kiparskimi deli Mirsada Begića,« je povedal Marko Košan in nadaljeval, da je bilo medsebojno dopolnjevanje poudarjeno eksistencialističnega Begićevega kiparstva z deli tedaj že pokojnega slikarja tako močno in vznemirljivo, da je spodbudilo projekt stalne zbirke. Begić je pozneje ustvaril še bronasto obeležje, ki stoji pred galerijo, v času, ko je snoval spomenik, pa po besedah Marka Košana tudi serijo t. i. bozzettov, s katerimi je ilustriral ­študijski proces.



Milena Zlatar je z ustvarjalno mitologijo obeh umetnikov najprej povezala slikarski svet Zdenka Huzjana. »Razlike in približevanja v njihovem delu se kažejo v bogatem registru formalnih in filozofskih zastavkov, vsem trem pa je skupno občutenje tesnobe, ki je rdeča nit zbirke. Huzjan je v zbirko prispeval nova dela, ki so nastala kot neposredni poklon Tisnikarju,« je zapisal Košan.



V zbirki Hommage Tisnikarju so tudi dela koroškega slikarja Valentina Omana. »Vanjo sodijo zaradi bližine 'tisnikarjevskega' spraševanja in zavedanja minljivosti človeške eksistence,« je pojasnil Košan. Galerija je leta 2004 pridobila grafično mapo s sedmimi litografijami slikarja in grafika Zorana Mušiča. Njegovi motivi iz cikla Nismo poslednji po Košanovem mnenju pretresljivo dopolnjujejo 'tisnikarjevski' kontekst. »Svoj dachavski cikel slik je sorazmerno pozno ustvaril tudi Bogdan Borčič (1926–2014), Tisnikarjev slovenjgraški prijatelj in od začetka osemdesetih let sopotnik, ustvaril je tudi nekaj del, ki so 'in memoriam' nastala neposredno po Tisnikarjevi tragični smrti,« je povedal Košan.

V Koroški galeriji likovnih umet­nosti so spomnili, da je bil kot posebnež Tisnikar zanimiv tudi za ustvarjalce na drugih umetnostnih področjih. Sodeloval je pri izdajah pesniških zbirk Daneta Zajca, Lutkovno gledališče Ljubljana je v predstavi Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico uporabilo njegove likovne predloge, uporabil jih je tudi londonski Shakespeare Theatre Company za predstavo Singer in režiser Vlado Repnik v predstavi Brigade lepote, v kateri je Tisnikar kot t. i. »vdor realnega« tudi nastopil.



Marko Košan je spomnil, da je Tisnikarjeva pojava vznemirjala tudi številne fotografe. Zadnji portret pred smrtjo je posnel Tihomir Pinter, več desetletij ga je spremljal zlasti prijatelj Dragiša Modrinjak (1935–2011) iz Maribora ter Herman Pivk, ki je Tisnikarja odkril že v študentskih letih. Za zbirko Hommage Tisnikarju je fotografski diptih prispeval goriški fotograf Roberto Kusterle, poklon na pobudo Tisnikarjevega dolgoletnega škofjeloškega prijatelja Alojza Florjančiča je s fantazmagorijo portretne upodobitve ustvaril še kipar Metod Frlic.



V okviru programskega sodelovanja mesta Slovenj Gradec pri projektu Maribor 2012 – evropska prestolnica kulture so izbrane Tisnikarjeve podobe postavili v dialog s slikami velikega formata srbskega slikarja Vladimirja Veličkovića (1935–2019), ki je živel in delal v Parizu. Milena Zlatar je ob odmevni razstavi Angeli apokalipse zapisala, da so se »njuna dela izjemne ekspresivne moči izkazala kot mojstrovine evropske figuralne modernistične tradicije, ki hkrati poudarjajo etična načela in humanistična prizadevanja umetnikov ter vlogo umetnosti kot sredstva katarze«.
 

Usodna prosektura

Jože Tisnikar se je rodil leta 1928 v Mislinjskem grabnu. Zgodaj je izgubil očeta, zato je moral kot najstarejši sin zelo mlad na delo in preživljati družino. Po drugi svetovni vojni je med služenjem vojaškega roka opravil bolničarski tečaj. Zaposlil se je v slovenjgraški bolnišnici. Najprej je tam delal kot strežnik v laboratoriju, nato kot obdukcijski pomočnik v prosekturi. Delo v prosekturi ga je zaznamovalo za vse življenje; kot človeka in umetnika. Njegova prva dela je opazil ravnatelj slovenjgraške galerije Karel Pečko, ki ga je od takrat spodbujal na umetniški poti. V tujini se je uveljavil v sedemdesetih letih. O njegovem delu so izšle tri monografije, prevedene v tuje jezike, o njem so snemali tudi filme.



Življenje Jožeta Tisnikarja se je sklenilo konec oktobra leta 1998 v tragični prometni nesreči, ko je bila še na ogled velika retrospektivna razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki je potrdila pomen njegovega slikarstva. Ob razstavi, ki bo na ogled do 26. septembra, je izšel katalog zbirke Hommage Tisnikarju, v galeriji je na ogled tudi dokumentarni film Sonje Prosenc Mož s krokarjem.