V mesto brez svetovne slave je pripeljal svet

V Koroški galeriji likovnih umet­nosti (KGLU) so ob stoti­ obletnici­ rojstva Karla Pečka pripravili razstavo Pečkov Slovenj Gradec. »Osvetljuje številne vezi, ki so stkale življenje Karla Pečka s Slovenj Gradcem in njegovimi prebivalci, prijatelji in somišljeniki,« je povedala direktorica KGLU Andreja Hribernik.

»Četudi Karla Pečka nedvomno povezujemo s podobo Uršlje gore, tokratna razstava obravnava tudi druge vidike njegovega ustvarjanja in dela. Po njegovi smrti pred štirimi leti smo s sodelavci prevzeli skrb za pregled in popis gradiva v ateljeju nad galerijo. V dobrih treh letih smo pregledali gradivo in našli marsikateri osnutek in skico za poznejša umetniška dela, ki so zaznamovala bodisi slovenjgraške domove bodisi javne prostore,« je povedala Andreja Hribernik.



Katarina Hergold Germ in Nina Popič, kustosinji dokumentarno-umetniške razstave, sta jo zasnovali tako, da popeljeta obiskovalce skozi tematske sklope. »Seveda ne moremo mimo Pečkovega delovanja kot organizatorja in pobudnika številnih pomembnih razstav v galeriji, pa tudi kot ustvarjalca in gonilno silo kulturnega življenja v Slovenj Gradcu, osvetljujeta tudi njegovo vlogo dokumentalista življenja v mestu, katerega podobe je ohranil v slikah in risbah slovenjgraških dvorišč ter domačij. Razstava, ki jo je oblikoval Matija Kovač, preprede sedanjost s preteklostjo tako, da sooči tudi aktualne in arhivske posnetke določenih prostorov, ki imajo pečat Pečkovega ustvarjanja,« je ­pojasnila Andreja Hribernik.
 

Vizionarski načrti so puščali finančne luknje

»Že v času mojega odraščanja v Slovenj Gradcu od šestdesetih let preteklega stoletja dalje smo prisotnost galerije, tedanjega Umetnostnega paviljona, čutili na vsakem koraku. Zlasti velike mednarodne razstave pod pokroviteljstvom Združenih narodov so provincialnemu mestecu ob Mislinji nadele praznični ornat, kakršnega si v tistem času nista znala ukrojiti niti Maribor niti Ljubljana. Zastave držav z vseh koncev sveta so vihrale pred nekdanjo mestno hišo na Glavnem trgu, v kateri se je počasi, a vztrajno, s pridobivanjem in ureditvijo novih prostorov širila galerija in podčrtavala manifestativen značaj številnih spremljevalnih prireditev, ki so včasih preglasile visoko raven likovne razstave in (krivično) metale na dogodke »politično senco«.



Veliki in suvereni režiser dogajanja je bil Karel Pečko, ki je pripeljal v Slovenj Gradec vrhunske umetnostne kritike in kustose z različnih koncev sveta, ki so poskrbeli za vznemirljivo vsebino, hkrati je z neprekosljivo karizmo obvladoval misli provincialnih lokalnih politikov, da so očarani nad vizionarskimi načrti sanjaškega srebrnolasega likovnega dirigenta podpirali drzne projekte in brez velike jeze ter požrtvovalno krpali velike finančne luknje, ki so ostale mestu še mesece po tem, ko so reflektorji na velikem odru ugasnili,« je povedal Marko Košan iz KGLU.
 

Akademikom soba iz sklada ljudskega premoženja

Pečko je prišel v Slovenj Gradec leta 1954 kot profesor likovne vzgoje na nižji gimnaziji. Drago Plešivčnik je povedal, da se je spoprijateljil z mladima arhitektoma Marijanom Gnamušem in Mirkom Zdovcem ter klasičnim filologom Primožem Simonitijem. »V tej akademski skupini je med drugim dozorela misel o ureditvi manjšega razstavnega prostora, v katerem bi razstavljali­ tako domači kot tuji likovni ustvarjalci.

Iz sklada ljudskega premoženja jim je bila brezplačno dodeljena najprej manjša soba v zgradbi nekdanje Pro banke, nato pa večji prostori v prvem nadstropju nekdanje mestne hiše. Pečko je bil izvoljen za vodjo tega umetnostnega paviljona. Sledile so razstave predvsem domačih slikarjev, ki jih je organiziral Pečko. Na ogled je postavil tudi svoja umetniška dela,« je ­povedal Plešivčnik.



»Ne fantaziraj, riši, kar vidiš in občutiš,« je Pečko kot mentor položil na srce Jožetu Tisnikarju in Antonu Repniku. »Ni bil le velik mentor, ampak tudi navdihovalec in človek z vizijo. Loteval se je težko uresničljivih stvari, ki jih je vedno izpeljal. Znal je doseči na videz nemogoče. To mu je pisalo že na obrazu, kar lahko razberemo iz potreta, ki ga je posnela Inge Morath,« je povedala Milena Zlatar, dolgoletna direktorica KGLU. »Bil je večni optimist in humanist. Sama se večkrat vprašam, kakšna bi bila njegova ocena velikih preizkušenj, s katerimi se danes sooča človeštvo. Kako bi modrec komentiral stanje duha v družbi? … Njegovo srce pa je utripalo za umetnost,« je sklenila Milena Zlatar.