Kompleksno in kaotično iskanje identitete

Hrair Sarkissian se je za fotografa izučil v očetovem studiu v Damasku. Njegova odločitev, da se posveti umetniški fotografiji pri očetu ni naletela na odobravanje, bil je pač predviden, da prevzame družinski posel, vendar se je kljub nasprotovanju odločil za študij na Gerrit Rietveld Academie v Amsterdamu in se nato preselil v London. In se s tem izognil vojni v Siriji, kar pa še ne pomeni, da ni v njej ni udeležen. »Z mislimi sem vsak dan v Damasku«, pravi.

 

In tudi njegova tematika je tako ali drugače povezana z Bližnjim vzhodom in okoliško regijo. Svoje armenske poreklo, ki ga temeljno definira turški genocid, je poskušal artikulirati v različnih projektih, zelo odmevna je bila njegova serija fotografij istory, torej godovina, z dokumentarnim prikazom turških arhivov v Istanbulu, kjer je leto 1915, torej leto genocida, skorajda brez dokumentov oziroma arhivi ponujajo razlago, da se takrat ni zgodilo nič posebnega. Cikel Tekstura mesta je posvečen Erevanu, prestolnici Armenije, ki le še v nostalgično historičnem smislu ostaja domovina armenske diaspore, saj je današnja država daleč od nekdanjih idealističnih predstav. Vendar Sarkissian v svojih delih ni eksplicitno narativen, kot pravi mu fotografija služi, da preko intimnih zgodb predstavlja širše, univerzalne zgodovinske, socialne in kulturne dimenzije, ki jih uradna kronologija bodisi ne zna ali noče prezentirati. Tako je tudi z njegovim videom Domotožje, s katerim se predstavlja na skupinski razstavi Ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji Maribor.

Naslov razstave Ne glej nazaj je ob tako pisani osebni in družinski zgodovini preteklosti, kot je vaša, verjetno le pobožna želja ?

Pogled nazaj je zame vitalnega pomena, to je moj temelj, ki strukturira tako mojo sedanjost kot mojo prihodnost. V Siriji še vedno živita moja oče in mama ter drugi člani družine, vsak dan mislim nanje, ob tem pa se seveda odpre cela panorama spominov, ki so danes prepleteni z zelo različnimi občutki strahu, negotovosti in seveda tudi upanja. Pozabimo preteklost in se posvetimo prihodnosti se zdi ne samo iluzorična maksima, ki je danes modna, temveč nam onemogoča, da osmislimo svoje življenje, polega tega pa brez pogleda v preteklost vedno znova delamo enake napake.

Tudi iskanje identitete postaja v globaliziranem svetu vse težja naloga, pri vas, ki prihajate iz Sirije, imate armenske korenine in živite v Londonu, pa je to spet toliko bolj kompleksna naloga?

Zadeve so res precej zapletene oziroma kar kaotične. Sedaj imam tri identitete, sem Sirijec, saj sem se rodil in odraščal v Damasku, po narodnosti sem Armenec, moji predniki so se pred turškim preganjanjem med prvo svetovno vojno iz vzhodne Anatolije umaknili v Sirijo, sedaj pa imam tudi britanski potni list. Svoje otroke poskušam vzgojiti v vseh teh treh katogorijah - Sirija je moja domovina, čeprav je na prvem mestu moje armensko poreklo, v Damasku smo živeli v zelo homogeni armenski skupnosti, saj je bil to edini način, da smo ohranili svoje narodne karakteristike. Zato sem vedno najprej Armenec in šele nato Sirec. To je temelj moje identitete in v tem duhu tudi vzgajam svoje otroke, saj se mi zdi zelo pomembno, da poznajo armensko zgodovino, kulturo in tradicijo, ker bo to determiniralo njihove osebnosti. In sedaj je tukaj še britansko državljanstvo, ki spet zahteva prilagajanje in razlago.

Pred izbruhom vojne se je zdela Sirija med vsemi državami na Bližnjem vzhodu najbolj tolerantna do svojih etničnih in verskih manjšin?

To je bil povsem zmoten vtis. Nadzor nad manjšinami je bil vedno zelo natančen, omejitve in cenzura so bili prisotni na vsakem koraku. Res pa je bila armenska skupnost manj na udaru, ker se nikoli nismo vpletali v politična vprašanja in režimu v tem pogledu nismo predstavljali posebne nevarnosti, živeli smo svoje življenje zaprte, izolirane skupnosti s svojimi šolami, kulturnimi ustanovami, klubi in cerkvami. Povsem drugače je oblast obravnavala recimo kurdsko manjšino, tem ni bila omogočena vzpostavitev svojega šolskega sistema ali razvijanje svoje kulture, mislim, da okoli milijon Kurdov nikoli ni dobilo potnega lista in tako uradno sploh niso bili sirski državljani, čeprav so na tem območju avtohtoni narod.

Ena od vaših fotografskih serij je posvečena klavžarju ali grivastemu ibisu, skoraj iztrebljeni vrsti ptic, ki se je pred dvema desetletjema presenetljivo spet pojavila blizu Palmire, med vojno pa je spet izginila. Je to simboličen opomin o izbrisu bližnjevzhodne raznolikosti?

Upam, da ne, res pa je prišlo do novega velikega eksodusa. Armenska diaspora, ki velja glede na številčnost naroda za največjo v svetu - v Armeniji živi okoli tri milijone ljudi, na najrazličnejših koncih sveta pa osem milijonov Armencev, z največjo skupnostjo v Los Angelesu, ki šteje kar poldrugi milijon - se je še povečala in vzroka za optimizem ni veliko. Če pa se bodo razmere v Siriji v bližnji prihodnosti stabilizirale, se bodo verjetno Armenci, ki so pobegnili v Armenijo, vrnili. Ne glede na to, da je to naša matična država, je današnja Armenija daleč od romantičnih projekcij, dediščina nekdanje Sovjetske zveze je pustila globoke sledi, ruski vpliv je bil zelo močan in je razgradil kulturno izročilo, poleg tega je danes v Armeniji veliko korupcije, politične samovolje in revščine. Tudi sam sem bil ob obiskih razočaran nad današnjo armensko stvarnostjo, so pa tam še vedno zgodovinski kraji, ki so za nas zelo pomembni.

Vaš video Domotožje je zapis fiktivnega demoliranja modela vaše družinske hiše v Damasku, ki je sicer še vedno nedotaknjena. Je šlo tukaj za obračun z vašimi strahovi, za poskus prehiteti dogodke in se na ta način nanje pripraviti?

Strah je bil nedvomno eden od temeljnih razlogov za ta projekt. Nisem želel direktne korelacije z vojnimi dogodki, za razliko od staršev in drugih sorodnikov vojne nisem izkusil. Ves čas pa sem imel v mislih, da je takšen scenarij potencialno mogoč, zato sem se odločil, da zgradim natančen model naše hiše in ga v performativni akciji tudi demoliram. Morda sem s tem želel uničiti oziroma izbrisati tudi to kataklizmično podobo, ki me je vedno spremljala, morda je bil to poskus hitrega prevrtenja dogodkov in soočenje s tragedijo izgube doma in družine, še preden se to res zgodi. Model namreč ne predstavlja zgolj hiše, to je simbol moje osebne in naše kolektivne identitete, zbir vseh spominov in tudi nostalgični reminiscenca mojega otroštva in mladosti. Gre tudi za moj prvi eksplicitno performerski projekt, čeprav tudi fotografskega medija ne dojemam zgolj kot kronističnega in statičnega.

Je vaša družina v Damasku videla ta video?

Da.

In kakšna je bila njihova reakcija?

Prihajam iz kulturnega okolja, ki ne reagira. (smeh) Zelo redko odprto pokažemo naša čustva, še posebej če moramo zavzeti stališče do kakšnih bolj občutljivih ali kontroverznih tem in vsebin. Kar ni vedno najbolje in nima najbolj blagodejnih učinkov na medčloveške odnose in na odnose v družini, vendar tako pač je in tukaj se ne da veliko narediti.

Fotografski atelje vašega očeta v Damasku je še odprt?

Da, oče ga ni nikoli zaprl, tudi v najbolj napetih trenutkih je nadaljeval z delom in sprejemal stranke, vsi se pač trudijo, da bi ohranili svoj delovnik in funkcionirali kar se da normalno, čeprav je to včasih zelo težko. Je pa bil prisiljen zapreti svoj laboratorij, ki je bil najstarejši laboratorij za barvno fotografijo v Siriji. Časi so se pač spremenili, predvsem pa se je spremenila tehnika in v obdobju digitalne fotografije je povpraševanje po analogni usahnilo. Tudi samo studijsko fotografiranje je seveda veliko manj popularno kot v preteklosti, ampak še vedno je nekako del tradicije, da se posamezniki ali družine ob velikih ali prelomnih dogodkih fotografirajo pri fotografu in se ne zadovoljijo s posnetki na prenosnem telefonu.

Bližnji vzhod, še zlasti Libanon, je postal tudi pomemben globalni center umetnosti, zanimanje pa je žal povezano tudi in predvsem z konfliktnim stanjem na tem območju.

Gre za svojevrsten marketinški spoj umetnosti in politike, konkflikti vedno vzbujajo pozornost in so za občinstvo zanimivi. Vojna v Libanonu se je sicer zaključila, vendar je napetost še vedno v zraku, to je sedaj že permanentno stanje, kar pa ni ovira za razcvet umetniške scene, prej nasprotno. Sicer pa so v Bejrutu, ki je bil vedno odprto in kozmopolitsko mesto, zelo spretni v promociji umetnosti, vlagajo zelo veliko denarja, odprle so se številne prestižne galerije in bi ga lahko postavili ob bok Dubaju, čeprav so seveda razmere v obeh mestih povsem različne in tudi vloga umetnosti je zelo drugačna.

»Kjer najdem streho nad glavo, tam je moj dom«, ste dejali v enem od intervjujev. Odgovarja London tem standardom?

Vesel sem, da imam dobre pogoje za delo, London je svetovna umetniška metropola in zato odlično izhodišče za prodor drugam. Ne morem pa reči, da tam počutim doma in da sem pomirjen sam s seboj, moje misli so povsod drugod, še bolj pa moje srce.