Ko zgodbo pripovedujejo zlate solze in žogice za golf

»Nadaljevati želimo staro zgodbo, a hkrati pripovedovati novo,« je ob ponedeljkovem odprtju razstave del, nastalih na šestem mednarodnem srečanju umetnikov Fecit v Grožnjanu, mestu umetnikov, povedal vodja grožnjanske galerije Fonticus in kustos razstave Eugen Borkovsky. Šeste kolonije, ki je nastala na pobudo založnika, zbiralca in ljubitelja umetnosti Roka Kvaternika, se je udeležilo dvanajst umetnikov.

Dvajset intimnih zgodb iz mesta umetnikov

Dvanajsterica umetnikov iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Črne gore je pred odprtjem razstave v grožnjanski mestni galeriji razglasila kolegici in kolega, ki so na internem ocenjevanju zbrali največ glasov: častno nagrado v višini dva tisoč evrov, ki so jo poimenovali po pokojnem udeležencu prve kolonije, srbskem slikarju Milanu Tucoviću, so prisodili hrvaškemu slikarju Radovanu Kuniću za olje na platnu Mirna deintegracija/Peaceful Desintegration, sledili sta mu hrvaška vizualna umetnica Andrea Musa in kot tretja srbska slikarka Maja Obradović. Na srečanju so sodelovali še Andrej Brumen Čop, Hanna Dujmović, Milan Kulić, Saša Marjanović, Tejka Pezdirc, Đerđi Ratković, Marko Tubić, Jovana Tucović in Kaja Urh.

Eugen Borkovsky je v nagovoru pred odprtjem razstave navrgel, da bodo prihodnje leto slavili 60 let, odkar se Grožnjan lahko pohvali z nazivom mesta umetnikov, kar bo zabeleženo tudi v veliki monografiji, ki je trenutno v pripravi, seveda pa pri tem ne bo pozabljen Fecit: »Tradicija se gradi z idejo, voljo, predanostjo in upornostjo, v našem primeru z željo po graditvi novih kulturnih vrednot.«

Kot da bi se vračali domov

Radovan Kunić, ki je v Grožnjan prišel zgolj s približnim konceptom dela, zato je vsak dan delal, kot bi delal v ateljeju na Reki, je povedal: »Žogice za golf so se na mojih slikah kot motiv pojavile ravno pred tremi leti prav tu, v Grožnjanu na Fecitu, takrat sem kot glavni motiv oziroma kot osnovo slike uporabil vegetacijo, divje rastlinje, iskal sem kontrapunkt in kot fabriciran element izbral žogice, ki je vizualno in semantično nasprotna naravnemu okolju, ki so ga prikazovale slike. Te žogice so intrigantne, njihov videz je kompleksen, delno so slikarski izziv, hkrati pa pomnoževanje likovnih elementov in obrazcev priskrbi detajlno in gosto kompozicijo, ki ponuja razmislek o širšem kontekstu, o mikro- in makrosvetu, o delcih, ki so v stalnem gibanju. Moje vodilo je bilo ujeti to fluktuacijo.

Hrvaški slikar Radovan Kunić je za delo Mirna dezintegracija prejel častno nagrado Milana Tucovića. Foto: Fecit

Naslov Mirna deintegracija sem izbral kot nekakšno pomisel na kontekst grožnjanske prireditve, saj smo tu zbrani umetniki iz držav nekdanje Jugoslavije, mikalo me je poigravanje s konceptom razhajanja. Ker na Fecit nekateri od umetnikov prihajamo večkrat – jaz sem se delavnice letos udeležil že četrtič –, je intonacija srečanja že pričakovana, zdi se skoraj, kot da bi se vračali domov, večino sodelujočih in njihove opuse sem že poznal od prej, novi sodelujoči pa so prispevali k dinamiki naših pogovorov.«

Moč ženskega pogleda

Maja Obradović je na vprašanje, zakaj ima dekle na njeni sliki zlate solze, o čemer govori tudi naslov dela, odgovorila: »Gre za delo iz niza več slik, za katero sem se odločila, da bo v ospredje postavilo vprašanje, kaj kot umetnica v srednjih letih lahko pričakujem v državi, ki nima razvitega umetnostnega trga. To ni feminizem sam po sebi, gre bolj za intimističen ženski pogled na omenjeno problematiko.

Razmišljala sem o srbskem kontekstu, a nisem pozabila na širšega, gre torej lahko za izkušnjo, ki pozlati. Na misel mi je ob tem prišla tudi tradicionalna japonska tehnika kincugi, s katero poškodovane keramične predmete popravijo z zlatom. Seveda ne moremo pozabiti zlata kot fenomena umetnosti, na primer bizantinske, a to je že precej abstraktna raven, v vseh civilizacijah poznajo svetlobo, mrak ... solze so v takem kontekstu morda znamenje nemoči odločiti se, kako naprej v okolju, ki ni posebej naklonjeno intimizmu.

Sama vztrajam pri poudarjanju ženskega pogleda na svet, ženske izkušnje ... pozlačene izkušnje. Želela bi si bolj odprto razpravljanje o teh temah, a zdi se mi, da je marsikoga strah močnih, artikuliranih umetnic. V skupini udeležencev smo komunicirali precej živahno, povsem v slogu pokojnega Milana Tucovića, neskončno milega in odprtega človeka, poglobili smo medsebojno razumevanje, saj si pravzaprav nismo tako različni, čeprav vsak od nas prihaja iz drugačnega konteksta.«

V zgornji vrsti z leve ustanovitelj Fecita Rok Kvaternik, Marko Tubić, Andrej Brumen Čop, vodja galerije Fonticus Eugen Borkovsky, Hanna Dujmović, koselektor srečanja Ivan Perić, Radovan Kunić, Saša Marjanović, v spodnji vrsti Kaja Urh, Đerđi Ratković, Jovana Tucović, Andrea Musa in Maja Obradović, manjkata Tejka Pezdirc in Milan Kulić. Foto: Fecit

Vizija: Fecit dveh dimenzij

Rok Kvaternik je ob pozdravu pred slovesnim odprtjem razstave omenil, da je doslej v grožnjanski koloniji nastalo 96 del umetnikov iz držav nekdanje Jugoslavije, v izjavi za Delo pa je povedal: »Vztrajnost, ki je ponavadi problem pri podobnih projektih, nam je po petih letih dala neko samozavest, ne nazadnje je Fecit letos prejel tudi priznanje grožnjanskega občinskega sveta. Po petih letih smo v okviru občine dobro sprejeti in to je bil trenutek, ko se je bilo smiselno ozreti naprej in nazaj ter z odločnostjo izbrati letošnje gostujoče umetnike. Popoln novinec je bil letos en sam, nekateri so se umetniške kolonije udeležili že prvo leto, nekateri drugo.«

»V prihodnjih letih,« je dodal Kvaternik, »načrtujemo privabiti mlajše umetnike, tudi študente, da bi Fecit dobil dve dimenziji, eno z uveljavljenimi umetniki in drugo z mlajšimi avtorji. V tem kontekstu je letošnjih dvanajst umetnikov povsem lepa številka, lansko število, ko se je prireditve udeležilo dvajset slikarjev in kiparjev, je bilo na skrajni meji.

Lahko dodam, da so se letos poslanstva, ki smo si jih določili v prvem letu, res odlično uresničila, občutiti je bilo mogoče prijateljstvo, tovarištvo, sodelovanje avtorjev vrhunskih umetniških izdelkov, ritualno sklepno dejanje, ko umetniki med sabo izberejo lavreata nagrade Milana Tucovića, pa je po Črni gori, Sloveniji in Srbiji končno prineslo še hrvaškega nagrajenca Radovana Kunića, ki je bil na srečanju že četrtič. Prijatelji umetniki med sabo snujejo tudi nadaljnje projekte, brez naše intervencije so se začeli dogovarjati za skupno razstavo jeseni v Beogradu, na kateri bodo sodelovali umetniki iz štirih držav. To je največ, kar smo želeli s srečanjem doseči.«