Kdo kupuje Hitlerjeve slike

Odkar je konec januarja policija v prostorih dražbene hiše v Berlinu zaplenila tri slike, o katerih so sumili, da so ponaredki in so jih nameravali prodati kot Hitlerjeve, in odkar se je malo pozneje­ podobno zgodilo v Nürnbergu, se mnogi sprašujejo, zakaj bi kdo kupil ponaredke, katerih avtorstvo pripisujejo vodji tretjega rajha, saj je že kupovanje njegovih originalnih slik nedoumljivo.

Pri britanski reviji Prospect so se vprašali, zakaj bi se sploh kdo ukvarjal s ponarejanjem Hitlerjevih slik. In odgovorili: zaradi zaslužka. Naj se zdi še tako čudno, obstajajo kupci, ki so pripravljeni za Hitlerjeva dela plačati veliko denarja – seveda ne, ker bi imela umetniško vrednost, ampak ker je njihov avtor eden od najbolj zloglasnih ljudi v zgodovini. Slike, ki jih je policija zasegla kot ponaredke, so bile ocenjene na 4000 evrov za vsako, vendar so pričakovali, da jih bodo na avkciji potencialni kupci dražili in bodo dosegle precej višjo končno ceno. To se je zgodilo na eni od dražb v Münchnu leta 2014, ko je nekdo kupil Hitlerjevo sliko za 130.000 evrov. Leta 2015 so na podobni dražbi prodali za 400.000 evrov firerjevih slik in drugih predmetov. Na dražbi  v Nürnbergu je bila izhodiščna cena petih slik, ki niso bile zasežene, od 19.000 do 45.000 evrov, vendar jih niso prodali predvsem zato, ker kupci niso verjeli v njihovo ­avtentičnost.

Živahen trg

V Prospectu je navedeno, da se na trgu artefaktov, povezanih z nacizmom, na leto obrne okoli 30 milijonov funtov, kar govori o priljubljenosti teh predmetov. Čeprav se večje avkcijske hiše ne ukvarjajo z nacističnimi deli in tudi ne spletne prodajne strani, je trgovanje najbolj živahno na internetu. V Nemčiji je dovoljeno prodajati Hitlerjeve slike samo, če na njih ni nacističnih simbolov, o dražbah pa so v javnosti ­vedno polemike.



Znano je, da je imel Hitler umetniške ambicije in da mu je dvakrat spodletel vpis na umetniško akademijo na Dunaju. Vendar mu to ni vzelo veselja, nadaljeval je slikanje vedut, ki jih je velikokrat kopiral z razglednic, s čimer se je do leta 1913 preživljal na Dunaju. Zdi se, da je bil zelo marljiv. V Mein Kampfu je napisal, da je včasih naredil dve, tri slike na dan, kar pomeni, da bi lahko bilo njegovih slik več kot tisoč. Veliko teh je prodal dunajski trgovec Samuel Morgenstern, in ker je natančno evidentiral transakcije, vemo, da so njegove slike najbolj kupovali Židi. Ko je Hitler prišel na oblast, je cena njegovih slik poskočila. Hitro so jih tudi začeli ponarejati. Po ne­uspelem poskusu, da bi njegove originalne slike identificirali in katalogizirali, je Hitler leta 1937 prepovedal njihovo prodajo. Številne so ostale v zasebni lasti ter se včasih pojavijo na dražbah.

Slabi ponaredki

Veliko del, ki so v ponudbi, ni avtentičnih; že žanrsko niso ustrezna, ker Hitler nikoli ni slikal tihožitij. Ali pa prodajajo olja in ne akvarelov, ki so bili edina tehnika, v kateri je slikal. Strokovnjaki poudarjajo, da to očitno ni pomembno, ker kupci, ki jih ta dela zanimajo, navadno verjamejo tistemu, kar hočejo slišati.

Zanimivo je, kdo so zbiratelji, ki se osredotočajo na Hitlerja. Med njimi je največ poslovnežev, eden od najbolj znanih je teksaški milijonar Billy Price, ki ima velikansko zbirko vsega, kar je povezano s Hitlerjem, vključno z njegovim jedilnim priborom. Ta Američan si je zadal posebno nalogo – locirati vsa dela, pripisana Hitlerju. Kar 30 takih slik so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja videli na stenah ene od njegovih vil. Celo tako se je zavzel, da je financiral izdajo luksuznega kataloga Hitlerjevih del, toda pozneje se je pokazalo, da številne podpisane slike niso originali, kar je Pricea tako razočaralo, da je prodal zbirko.

Novejši zbiratelj je britanski bogataš Kevin Wheatcroft, ki ima v lasti impozantno število predmetov iz druge svetovne vojne, med njimi so tudi taki, ki so povezani z nacizmom. Med temi predmeti so vrata Hitlerjeve celice iz zapora Landsberg, kamor so ga poslali po puču v pivnici leta 1923, gramofon Eve Braun in stojalo za vinske steklenice iz firerjeve počitniške hiše nad Berchtesgadnom.

Hitlerja je dolgo bolelo, da ni mogel študirati slikarstva, sicer leta 1939 ne bi rekel britanskemu veleposlaniku Nevilu Hendersonu, da se nima za politika, ampak za slikarja, in da se bo, takoj ko bo rešeno poljsko vprašanje, umaknil ter slikal do konca življenja. Res škoda, da ga niso sprejeli na akademijo, je dejal slikar Oskar Kokoschka. V tem primeru bi bil samo še en slab slikar. Tako pa ...