Gravura v podobi Zemljana bo poletela na Luno

Sodelovanje med Čipkarsko šolo Idrija in multimedijsko umetnico Evo Petrič je znova obrodilo zanimiv sad. Gravura idrijske čipke bo čez dve leti namreč poletela v vesolje. V vzorec idrijske čipke je konceptualna umetnica tokrat prenesla podobo Zemljana, ki ga je – ujetega v pleksi steklo kot žig za tatuje – Esa vključila v zbirko Moon Gallery. Ta bo leta 2022 z misijo poletela na Luno.

Vzorec za »Zemljana« (Earthling) je po senčni podobi Eve Petrič iz njenega projekta Siva snov – jezik senc v tehniki idrijskega risa oblikovala Maja Svetlik iz Čipkarske šole Idrija, izdelala pa klekljarica Valerija Pavšič.

»Čipko običajno vidimo kot nekaj materialnega in uporabnega. Na tak način med ljudmi živi in z njo živi tradicija, tako se še vedno ohranja želja po znanju in učenju spretnosti izdelovanja idrijske čipke. Si pa dovolimo pogledati nanjo tudi z druge strani, tovrstni projekti nam odprejo oči in znamo jo videti z drugega zornega kota. Le prisluhniti moramo drug drugemu,« je o zanimivem projektu povedala Maja Svetlik. V Čipkarski šoli Idrija so znova dokazali, da čipka (še vedno) nudi obilo možnosti za eksperimentiranje, v materialih in oblikah, se pa kljub temu trdno držijo načela, da mora preplet niti vsaj v kakem delčku nositi prepoznavni pečat idrijske kotline.

Astronavti tudi v vesolju povezani z Zemljo

Sodelovanje Eve Petrič z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) sega v leto 2015, ko je njena umetniška instalacija na konferenci EGU na Dunaju pri Esinih predstavnikih vzbudila dovolj zanimanja, da so jo povabili k udeležbi na simulirani Lunini misiji v njihovem znanstvenem centru ESTEC v Noordwijku na Nizozemskem.

Sodelovanje je potem rodilo poster za planetarni kongres v Nantesu, letos so jo povabili na simulacijo Lunarne misije na Havajih, prav tako je živa vez prek Moon Gallery – Esa bo na Luno leta 2022 namreč poslala kocko z umetniškimi objekti in idejami in v njej je tudi Evin Earthling Tattoo Seal ter z njim v pleksi steklo prenesena gravura Zemljana.

»Čipka, ki kljub novim idejam pri večini ljudi velja za nekaj preživetega, za nekaj, kar ni v skladu s sodobnim življenjem, v tej obliki pridobi na univerzalnosti in sodobnosti. Ko bo poletela v vesolje, se čipka ne bo znašla v tujem, ampak v domačem okolju. Vesolje namreč vidim kot eno veliko mrežo iz nešteto mrež na nešteto ravneh, kjer je vse povezano med seboj – kot v čipki, kjer en preplet podpira drugega in skupaj ustvarjajo celoto,« slikovito oriše konceptualna umetnica. Sama od nekdaj raziskuje okolje in njegove povezave z in med ljudmi ter poskuša ta odnos prikazati skozi različne perspektive. Iskala je medij, ki bi jo povezal s Slovenijo in našla – čipko.



»Zanimajo me plasti in kako te plasti delujejo druga na drugo, predvsem pa, kaj nam je skupno in ne toliko, v čem se razlikujemo. Vsem so nam skupni lastna senca ter skupna prepletenost in potencial. In vse to vidim v Earthlingu, Zemljanu.« Zgodba o njem se je rodila leta 2015 med njeno prvo udeležbo v Lunarni misiji na Nizozemskem, kjer je v živo začutila težo občutka izoliranosti, ki zajame astronavte na misiji zunaj Zemlje. Iz te izkušnje se ji je rodila ideja za dva umetniška projekta, s katerima bi astronavtom pomagali premagovati občutke izoliranosti ter okrepili njihovo vez z Zemljo in Zemljanom v njih samih.

»Porodili sta se mi ideji za projekta DBE (Data Bank of Emotions) v obliki vonjave, ki bi astronavte med misijo spominjala na dom, in Earthling tatu, tatu v obliki Zemljana, ki bi imel enak namen. DBE zdaj že obstaja v kolekciji treh vonjav, Earthling Tattoo Seal pa je bil v miniaturni izvedbi enega kubičnega milimetra izbran za umetniško zbirko, ki bo v letu 2022 potovala na Luno,« pojasnjuje umetnica.

Odnos do čipke se spreminja

Zgodovina same podobe Zemljana pa sega še dlje, in sicer v leto 2010, ko je Eva Petrič naredila projekt Siva snov – jezik senc, v katerem je proučevala komunikacijske sposobnosti senc. Silhueta, ki jo jo izbrala, je predstavljala univerzalnega človeka, ki ni človek, če obstaja sam zase, ampak le, ko je povezan z drugimi. Da bi nakazala te povezave oziroma potencial, ki ga nosi vsak od nas, se je obrnila na Majo Svetlik iz Čipkarske šole Idrija z naročilom, da ji podobo prenese v vzorec idrijske čipke.

»V umetniških instalacijah in z možnostmi interpretacije, ki jo daje dizajn oziroma sama idrijska čipka, ta dosega druge prostore, ljudi, razmišljanja in razumevanja. Odnos do nje se spreminja. Kaj bo idrijska čipka pridobila z umetniškimi projekti, bo pokazal čas, nam so v izziv,« pravi Maja Svetlik.

Dediščina in tradicija sta neizbrisno prepletena z razvojem idrijske čipke. Brez prvih dveh namreč ne bi zmogli (raz)iskati vseh možnosti, ki jih ponuja tovrstna umetnost. Le z odpiranjem novih poti in (tudi tržnih) priložnosti bo čipka živela.