Čipka si hitro utira pot v kulinariko in modno industrijo (FOTO)

Idrija – »Kdor v roke še nikoli ni prijel klekeljnov, ne ve, koliko truda in volje je potrebno, da ustvariš čipko, ne glede na njeno velikost ali obliko,« mi je ob pričetku idrijskega praznika dejala starejša klekljarica, ki je svojo bulo postavila na ogled na osrednjem mestnem trgu. Prav ima. Še tako majhen bel vzorec namreč zahteva ostre oči, ogromno motivacije, izjemno natančnost ter hitre in spretne prste.

Idrija je minule dni znova dihala s čipko. Potekal je namreč 37. festival idrijske čipke (FIČ), osrednja mestna kulturna in etnološka prireditev, ki privabi številne domače in tuje obiskovalce. In (najmanj) tri dni v letu jim Idrija ima kaj ponuditi – ulice nekdanje rudarske metropole vrvijo od stojnic, obiskovalcem so na voljo klekljarske delavnice, pester zabavni program, v gostilnah in restavracijah gredo za med žlikrofi. V ospredju pa je seveda – čipka.

Sodelovanje z rusko Idrijo

Na svetovni zemljevid jo je postavil (tudi) festival, pravi Tadeja Bezeljak iz Centra za idrijsko dediščino. »Letos se je med festivalskim vikendom skupaj zvrstilo kar 36 dogodkov. Osrednja tema je bila 15-letnica sodelovanja med Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani in Društvom klekljaric idrijske čipke, obiskovalci so si sicer lahko ogledali več kot deset vrhunskih razstav s tradicionalnimi in sodobnimi čipkami,« doda Bezeljakova.

Ob tem velja izpostaviti sodelovanje z »rusko Idrijo«, kakor pravijo mestu Vologda. »Dolgo smo si prizadevali vzpostaviti stike z ruskimi centri klekljanja, saj so si izdelave in tehnike podobne. Lani smo Ruse uradno povabili v Idrijo in rezultat je nova velika mednarodna razstava čipk, ki jih je Mestni muzej Idrija organiziral že v preteklosti, ko so pri nas gostovala čipkarska središča iz Češke, Belgije, Italije, Nemčije, Španije,« pravi Tadeja Bezeljak.

Nikoli ni prepozno

Natančnega odgovora na vprašanje, koliko ljudi vsako leto obišče posamezne festivalske dogodke, ne more podati, saj je vstop na festival brezplačen in zato težko merljiv, poskušajo pa z vsebino nagovoriti različne obiskovalce, ki pridejo v Unescovo mesto.

Tadeja Bezeljak razlaga: »Prav zaradi navezave s tujimi klekljarskimi središči in promocije je festival poznan tudi v svetu.« In res sem na ulici ustavila naključno obiskovalko iz Italije, ki je rokah nosila vrečke, napolnjene s klekeljni, nitjo in bulo. Ko sem jo pobarala, ali zna klekljati, je odgovorila nikalno in po mojem presenečenem izrazu na obrazu dodala: »Nikoli ni prepozno, da bi se začela učiti, mar ne?«

Glavnina dogajanja se je na letošnjem FIČ znova zgrnila v nedeljo, ko je bil trg poln klekljaric vseh starosti (letos je tekmovalo 141 otrok in 28 odraslih, vsako leto pa se najde tudi kakšen moški tekmovalec). Hitre in spretne prste so preizkušale na državnem tekmovanju v klekljanju za priznanje Ivanke Ferjančič. Pri odraslih je zlato priznanje za idrijski ris s sukanim risom odnesla Marjeta Adam iz Logatca, z vogali iz risa in polpremeta pa je najhitreje (in najbolje) opravila Špela Bernard iz Železnikov.

In čeprav festival v svojem osrčju ostaja enak, ga je vendarle vsakič znova vredno obiskati, doda sogovornica. »V Idriji smo upravičeno lahko ponosni na to, da skrbno ohranjamo izjemno čipkarsko dediščino, za kar uspešno skrbijo čipkarska šola, muzej in društvo klekljaric. S festivalom spodbujamo razvoj čipke na številnih področjih, prav tako njeno različno uporabo, s prireditvijo pa Idrija vsako leto pošlje v svet zgodbo o idrijski čipki, njeni vpetosti v slovenski in evropski prostor ter o ustvarjalnosti naših ljudi,« opiše glavno vrednost čipke in z njo festivala Tadeja Bezeljak.

Zakaj rada klekljam? Ker rada izdelujem nekaj lepega

Uporaba čipk je v zadnjih letih prerasla klasičen pogled na te umetnine. Ni več namenjena le okraševanju slovesnih oblačil ali opremi domov, ampak je našla prostor v svetu kulinarike, predvsem kot okras na slaščicah, je čudovit modni dodatek, opazimo jo lahko kot gravuro v stekleni in keramični posodi, kot potisk na oblačilih ali telesno poslikavo. »Lahko rečemo, da počasi, a vztrajno dvigujemo vrednost idrijski čipki in zagotavljamo, da tradicija ročno klekljane idrijske čipke ne bo utonila v pozabo,« pravi Bezeljakova.

Kar 447 otrok, vpisanih v idrijsko čipkarsko šolo, dokazuje, da tradicija klekljanja, ki je bila nekoč poleg rudnika živega srebra sinonim za mesto Idrija, živi naprej. Med njimi je tudi sedemletna Zoja Kacin, ki na vprašanje, zakaj rada kleklja, odgovori kratko in jedrnato: »Zato, ker se rada učim kaj novega. Čipke so mi ful všeč in rada izdelujem nekaj lepega.«