V nadaljevanju preberite:

Kdaj smo kot družba postali tako potrošniško naravnani, da ne vidimo več smisla v popravilu, pač pa si vsakdan olajšamo tako, da neko stvar zavržemo in kupimo novo? Konservator Aleš Jelinčič je že pred leti hobi spremenil v svoj poklic. 

Zadeve je restavriral, še preden je poznal dejanski oziroma strokovni pomen te besede. Brskanje po kontejnerjih in smetnjakih je zanj užitek, saj vedno najde kaj, kar lahko predela, da je znova uporabno, če so le kontejnerji prosto dostopni. »Toliko se vsepovsod govori o reciklaži, potem pa se znajdem pred zaklenjenimi kontejnerji. To me blazno moti,« je jasen.

Razjezi ga tudi, ko mu lastniki zabojnikov preprečijo, da bi s seboj odnesel njihove odslužene predmete in jim omogočil novo funkcijo. V času brutalnega neokapitalizma in neokusne potrošnje se ima za eksota – a saj ni nič drugače z nami, ki še šivamo strgane nogavice in majice, namesto da bi jih po liniji najmanjšega odpora kar takoj zamenjali z novimi.