Biseri, ki jih snema Marija Magdalena, spet sijejo kot prej

V slikovitem in več stoletij starem samostanu svete Klare v zgodovinskem centru Neaplja je v dvorani, ki jo krasi freska Marije Magdalene, na ogled razstava, posvečena prav njej. V njenem središču je platno, katerega zgodba je zgodba o preživetju, pripisujejo pa ga nikomur drugemu kot baročni slikarki Artemisii Gentileschi.

Konec 16. stoletja v Rimu rojena caravaggistka in od 70. let prejšnjega stoletja feministična ikona je znana po upodobitvah krepostnih in močnih ženskih figur. Nekatere od njih, denimo Judito in Lukrecijo, zaznamuje upiranje moškim agresorjem; tudi njo je pri sedemnajstih letih posilil slikarski mentor Agostino Tassi, čemur je sledil mučen sodni proces. Na približno šestdesetih doslej poznanih slikah, ki so jim pripisali njeno avtorstvo, se pojavijo večkrat.

Artemisijino Marijo Magdaleno v ekstazi smo lahko pred leti občudovali na razstavi Caravaggio & Bernini na Dunaju. FOTO: Westimage – Art Digital Studio

Tudi Marija Magdalena, katere zgodba je nekoliko drugačna in mil(ostn)ejša: bila je priča dvema najpomembnejšima dogodkoma v krščanstvu – Kristusovi smrti in vstajenju – in bila naposled imenovana za svetnico; umetnost pa jo (zmotno) prikazuje kot grešnico, ki se je nato zavoljo vere odpovedala »plehkostim« in pregreham.

Samostan svete Klare v Neaplju slovi po svoji slikovitosti. FOTO: Nina Gostiša/Delo

Od študentskih ugotovitev do legitimnih tez

Okrog leta 1630, ko se je Artemisia vrnila v Neapelj in tam z izjemo krajše londonske epizode bivala vse do smrti nekaj več kot dvajset let zatem, je Marijo Magdaleno, ki si simbolično snema biserno ogrlico, naslikala na enem od dveh platen, najdenih v palači Sursock v elitnem predelu Bejruta, uničeni v eksploziji amonijevega nitrata v tamkajšnjem pristanišču 4. avgusta 2020.

Da gre v obeh primerih avtorstvo pripisati Artemisii, je po ogledu ruševin ocenil libanonski umetnostni zgodovinar Gregory Buchakjian, ki je o zbirki premožne in ugledne družine Sursock (primerki italijanske umetnosti 17. ter libanonske 19. in 20. stoletja) na Sorboni pisal magistrsko delo. K tezi so ga napeljali prepoznaven slog in uporabljeni detajli, vendar je takrat kljub navdušenju svojih profesorjev ni javno objavil. »Takrat [sredi devetdesetih] sem se vrnil v Bejrut in dogajanje tam me je tako prevzelo, da sem pozabil na Artemisio Gentileschi,« je povedal za Hyperallergic, leta 2021 pa pritegnil pozornost, ko je o bejrutskih slikah spregovoril za Medici Archive Project.

Skupaj s Heraklejem in Omfalo je bila slika v Bejrutu približno stoletje. FOTO: Nina Gostiša/Delo

Še poškodovano so »Magdaleno Sursock«, ki ji drugi strokovnjaki Artemisijinega avtorstva sicer ne pripisujejo s tolikšno gotovostjo, v Italiji, kjer so jo restavrirali, leta 2021 razstavili na razstavi 130 del 34 italijanskih umetnic 16. in 17. stoletja, Signore dell'arte, v Palazzo Reale v Milanu, pred Neapljem pa je – že restavrirana – obiskala še Forlì.

Kot je o njej zapisal kritik Francesco Trasacco, datum njenega nastanka (1630–1635) sovpada s slikarkinim prihodom v Neapelj, s tem pa z obdobjem, ko se njena platna najbolj bohotijo v odtenkih modre in rumene. »Svetnica je upodobljena v dialogu z božjim, njene oči niso 'polne solz': priča smo drugačnemu čustvenemu odzivu, ki ni posledica 'angelskega privida na nebu', temveč delu na sebi, ki jo zavestno vodi k odpovedi prevzetnosti, kot jo simbolizira biserna ogrlica.« Gesta je močna, a prefinjena, je še dodal. V samostanu svete Klare ob tem poudarjajo, da je razstava tega dragocenega dela uvod v še več podobnih in edinstvenih dogodkov, kakršen bo denimo prihodnje leto razstava, posvečena sveti Klari in Frančišku Asiškemu ob 800-letnici njegove Hvalnice stvarstva ali Sončne pesmi.

V letu 2025 nared še Heraklej in Omfala

Več soglasja o Artemisijinem avtorstvu je bilo pri Herakleju in Omfali, ki je eksplozijo poleg nje – in v nasprotju z drugimi umetniškimi deli ter deli stavbe – preživela, pa čeprav močno poškodovana. Restavrator Gettyjevega muzeja, kamor so sliko poslali na popravilo, Ulrich Birkmaier je dejal, da še nikoli ni videl tako poškodovanega umetniškega dela, hkrati pa dodal, da bodo naredili vse, da mu povrnejo veličino.

Direktor muzeja Timothy Potts je takrat platno, ki mu je eksplozija povzročila globoke zareze in izgubo barv, označil za eno najpomembnejših odkritij v opusu Artemisie Gentileschi v zadnjem času. Kot je poudaril, dokazuje njene ambicije po upodabljanju zgodovinskih motivov, česar tedaj tako rekoč ni počela nobena druga umetnica.

Svetniki Neaplja

V tem primeru gre za zgodbo o mitološkem junaku in lidijski kraljici, h kateri je za eno leto kazensko poslan za sužnja. Za pokoro za umor mora eno leto opravljati »ženska dela« in nositi ženska oblačila, zatem pa ga ona osvobodi in se poročita. Artemisia je o tem naslikala dve platni, prvo, nastalo po naročilu španskega kralja Filipa IV., je najverjetneje izginilo v požaru v 18. stoletju, dimenzije drugega, zavedenega leta 1699 pri Carlu de Cardenásu v Neaplju, pa se ujemajo s tem iz Bejruta.

Lastnik palače Roderick Sursock ga je sprva nameraval, tako kot upodobitev Marije Magdalene, poslati v Italijo, potem ko so ga poklicali iz ZDA, pa ga je posodil v Getty. Po zadnjih napovedih bo za ogled nared prihodnje leto, in sicer skupaj z veliko Gettyjevo pridobitvijo iz leta 2019: Artemisijino Lukrecijo, ki so jo, ocenjeno na 600–800 milijonov evrov, za 4,7 milijona evrov od anonimnega prodajalca odkupili v pariški dražbeni hiši Arcturial.

Prav tako prihodnje leto naj bi v Bejrutu zaključili prenovo palače Sursock in jo preuredili v zasebni muzej. K prenovi stavbe iz leta 1860, ki je pred tem preživela že razpad otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, francoski mandat, vojno za neodvisnost in državljansko vojno, leta 2010 pa si od nje dokončno opomogla po dvajsetletni obnovi, med drugim prispevajo Unesco, Francija, Švica in British Council. Že lani pa so znova odprli muzej moderne in sodobne umetnosti, ki ji stoji nasproti in ga je Nicolas Sursock leta 1952 zapustil mestu Bejrut. Eksplozija je močno poškodovala stavbo ter njegov znameniti portret in kakih petdeset del iz stalne zbirke, temeljite prenove pa je bil deležen le pet let pred njo.