»Ali niso rože nekaj najlepšega na svetu?«

Na kaj pomislimo, ko gledamo­ rože? Na lepoto? Popolnost? ­Minevanje? Ljubezen? Tanja Lažetić v Galeriji Fotografija v Ljubljani razstavlja fotografije rož, estetsko dovršenih, barvno nenavadnih, umetnih in naravnih hkrati. So rože umetnina? Umetnica preizprašuje zgodbe o umrljivosti, popolnosti, ženskosti, družbi. Razstava 5 rož 8 fotografij­ je odprta do 23. marca.
 

Vaši projekti se ukvarjajo s časom: nostalgijo, spominom – spomnim se dveh fotografij leva v živalskem vrtu v Berlinu, eno je posnela vaša babica leta 1965 in drugo vi že v novem tisočletju, lev je morda drug, ampak njegova žalost in pozicija v kletki sta čisto enaki –, prav tako se s časom sooča instalacija Razbito oko. Zakaj čas?

Čas res ni prvo, na kar pomislimo, ko imamo opravka z likovnim delom, ki je opis, dokaz ali dokument časa. Ko pomislimo na neki dogodek, tudi zgodovinski, se najprej spomnimo podob, slik, fotografij, tudi arhitekture, in šele potem pridejo besede. Moje fotografije, keramika in video so vedno tudi zgodbe. Fotografiji levov, ki ju omenjate, sta bili prikazani lani v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Na skoraj identičnih fotografijah sta leva delovala tako, kot da imamo opravka z isto živaljo, čeprav sta bili posneti v razmiku štiridesetih let. Berlin je v tem času postal drugačno mesto, zid je padel, ampak lev je ostal zaprt v isti kletki. Kaj se je torej spremenilo?



Razbito oko, drugo umetniško delo, ki ga omenjate, je serija keramičnih krožnikov, ki so jih izdelali v razpadlih državah in sem jih kupila na bolšjakih. Na njih sem narisala oko, jih z lepilnim trakom pritrdila na steno in pustila, da padejo. Večina je padla na tla v prvih treh dneh in do konca marca bodo tla na razstavi v Umetnostni galeriji Maribor polna črepinj. Izbrala sam dragocene krožnike, saj sem hotela, da je ljudem žal, ko gledajo razbitine, tako kot jim je, recimo, žal za mladostjo.


 

Vrniva se k rožam. Tudi te so povezane s časom.

Rezano cvetje nima korenin. Ko jih postavimo v vazo z vodo, jim s tem podaljšujemo življenje.
 

Hana Čeferin je v uvodnem tekstu zapisala, da v umetnostni zgodovini ni motiva, ki bi bil tolikokrat in na toliko načinov upodobljen kot rože. Povezujemo jih tudi z ženskami.

Rože so dejansko povezane z ženskami, pa tudi z ljubeznijo, vonjem in oblikami, ki nas privlačijo. In minevanjem. Hana Čeferin v svojem tekstu pravi, da je eden od aspektov rož, ki navdihuje umetnike skozi stoletja, njihova zmožnost neposrednega simboličnega prikaza cikla človeškega življenja – poosebljajo lepoto mladosti v polnem cvetu, venenje srednjih let in na koncu neizbežnost smrti.
 

Kako ste prišli do teh neverjetnih barv, ki jih vidimo na fotografijah? Ko sem jih gledala, sem za trenutek pomislila, da rože morda tako živo vidijo čebele in metulji.

Hotela sem pokazati nevidno. Fotografij lepih rož pravilnih barv je cel kup, hotela sem narediti posebne, čudne rože. Hotela sem vnesti nekaj negotovosti.
 

Pravite, da občudujete ter fotografirate popke in odprte cvetove, umiranja in gnitja rož pa ne. Zakaj?

Delala sem tako, da sem kupila kopico popkov različnih rož, jih odnesla v studio in vsako fotografirala. Iskala sem najlepši pogled. Vsak dan sem jih obiskala in opazovala spremembo. Saj poznate občutek, ko zjutraj najdete cvet, ki se je ponoči odprl? Tako čarobno je. Fotografirala sem vse spremembe in čakala vrhunec, ko je cvet popolnoma odprt. Ko sem opazila gnitje, sem cvet odnesla domov. Meni je vseeno, če je roža malo stara, ampak na fotografiji je morala biti perfektna. Govorim tudi o času, v katerem živimo, saj je popolnost družbena zahteva.


 

Dotikate se tudi socialne in družbene zgodbe okrasnega cvetja, ki prihaja k nam z velikanskih plantaž. Ste raziskovali, kje rastejo te rože? V Keniji, Kolumbiji na Nizozemskem … Lepe in polne kemikalij …

Seveda. Zanimivo je, da lahko nekatere rože najdemo samo še v takšnih nasadih. Recimo nerine, ki izhaja iz Južne Amerike, v divjini ni več mogoče najti, lahko pa jo kupimo v vsaki malo boljši cvetličarni. Narava se spreminja skupaj z nami. Krasne oblike in barve cvetlic so nastale zato, da privlačijo opraševalce, insekte, ptice ali netopirje. Danes to funkcijo opravljamo ljudje in verjetno prav zato rože iz nasadov nimajo vonja. Njihova lepota je ostala in to sem fotografirala.
 

Tudi vaš projekt Migranti se je dotikal rastlin oziroma sadja in selitve.

Migranti sem poimenovala serijo 400 fotografij, na katerih so bili hrana, sadje, zelenjava, tudi začimbe, proizvedene v daljnih krajih. Izbrala sem različne pridelke, od takšnih, ki pri nas ne uspevajo, kot so poper, vanilja, banane, sezam, kava, pa tudi jabolka in česen, ki jih ne bi bilo treba voziti od tako daleč. Migrante sem naredila leta 2010 in podobno sem hotela narediti z rožami, saj je tudi za njimi izkoriščanje delovne sile in naravnih virov, ampak ujela sem se v njihovo past. Ali niso rože nekaj najlepšega na svetu?
 

Kaj menite o Georgii O'Keeffe in njenem cvetju?

Hotela je pokazati lepoto narave in zato je slikala povečave majhnih cvetov. Tudi jaz sem se odločila, da bodo fotografije večje, kot je cvet. Tako je na razstavi v ­Galeriji Fotografija od daleč mogoče videti rožo, ki je malo čudnih barv, od blizu pa se odpre svet detajlov vsake rastline. Rože na teh fotografijah so lepe, ­verjetno zaradi barv, svet­lečega tiska in velikosti, ampak, se mi zdi, tudi tuje. Kot narava, pravzaprav.