Zborovanje mojstrov malih sprememb

Cankarjev dom v Ljubljani, ena najprepoznavnejših stavb slovenskega modernista Edvarda Ravnikarja, bo še jutri prizorišče 15. bienalne konference mednarodne neprofitne organizacije Docomomo, ki se ukvarja z dokumentiranjem in varovanjem arhitekture modernega gibanja. V Ljubljani se ob tej priložnosti mudi okoli tristo predvsem arhitektov in umetnostnih zgodovinarjev.

Med njimi so tudi študentje petdnevne delavnice, ki so proučevali Navinškove brezkoridorne šole.
Uvodno predavanje je pripadlo častnemu predsedniku Docomomo International, nizozemskemu profesorju in arhitektu Hubertu-Jan Henketu, ki je ustanovil skupaj s kolegom Wesselom de Jongejem pred tremi desetletji. O velikih imenih modernizma je govoril predvsem ob obujanju spominov na svoje profesorje, predvsem Alda van Eycka in Jaapa Bakemo s tehnične univerze v Delfu, ključnih akterjev skupine Team 10, ki se je uprla racionalističnemu pristopu mednarodnega kongresa moderne arhitekture (CIAM – Congrès International d'Architecture Moderne) oziroma tako imenovanemu internacionalnemu slogu, zaradi katerega so po vsem svetu rasle bolj ali manj podobne funkcionalistične (in strukturalistično) grajene stavbe, ne oziraje se na nevidne potrebe ljudi.
 

Moč malih intervencij v urbano

Družbeno odgovornost arhitekture so videli drugje; Aldo van Eyck je zagovarjal uvedbo domišljije, recipročnosti in relativnosti, predvsem pa upoštevanje odnosov ter participacijo uporabnikov. Predavanje kanadske profesorice in arhitekturne kritičarke Liane Lefaivre pa je osvetlilo, da so prav Eyckova otroška igrišča, navidez male intervencije v urbani prostor povojnega Amsterdama tudi zaradi številčnosti – v dveh desetletjih so jih uredili okoli tisoč – nazadnje spremenile mesto bolj, kot si je sam sploh predstavljal. Igrišča v vmesnih prostorih, opuščenih dvoriščih in tam, kjer se je zdelo, da nekaj manjka, je označila za najbolj čarobno metamorfozo urbanega prostora 50. in 60. let. A v njih je, kot je opomnila, mogoče prepoznati tudi tradicijo nizozemske meščanske družbe. V njej so svoje mesto, kot prikazujejo tudi slavne umetnine, kakršna je Otroška igra Pietra Bruegela starejšega iz 16. stoletja, vselej imeli tudi otroci (in njihova igra). Aldo van Eyck, poznavalec avantardne umetnosti in zbiralec umetnin, pa je igrišča, ki jih je v mestni prostor začel uvajati leta 1947, dopolnil tudi z umetniškimi intervencijami avantgardne skupine Cobra.
 

Problemov je še veliko

Doc. dr. Nataša Koselj, koordinatorica Docomomo Slovenija, je povedala, da je prav na raziskavi Liane Lefaivre o otroških igriščih Alda van Eycka osnovala koncept 15. konference – z naslovno temo Metamorfoze: kontinuiteta sprememb. »Tudi Ljubljana je skoraj idealno mesto za otroško odraščanje, igrivost pa je bila tudi osnova Plečnikove in Ravnikarjeve arhitekture, iz česar sem izhajala pri oblikovanju vsebine konference,« je povedala. Dejstvo, da 15. konferenco gosti Ljubljana, je zelo pomembno tudi z vidika poznavanja in vrednotenja slovenske moderne arhitekture v svetu in tudi Slovenije nasploh. »Udeleženci so namreč akademsko izobraženi ljudje, večinoma profesorji na univerzah in doktorski študenti. Plečnika smo na konferenci predstavili na ekskurziji, na dveh uvodnih predavanjih in dveh predavanjih v sekcijah, Ravnikarja pa že z izbiro lokacije konference, torej v njegovem Cankarjevem domu, z vodstvom po njegovi arhitekturi v Ljubljani ter v mojem uvodnem članku v knjigi povzetkov. Plečnika so poznali vsi in njegova dela so želeli videti še v živo, Ravnikarja pa bolj slabo, zato upam, da bo konferenca razširila tudi zavest o vrednosti njegove arhitekture,« je dodala.
 

Po Ljubljani Tokio

Ustanovitelj Hubert-Jan Henket priznava, da ni niti najmanj pričakoval, da se bo Docomomo International po tridesetih letih delovanja ponašal že z okoli osemdesetimi izpostavami po vsem svetu. A Docomomo še vedno ostaja le mednarodna skupina strokovnjakov, ki po svojih močeh vpliva na odločitve, nikakor pa nima moči, da bi preprečevala rušenje ali nestrokovne prenove. »Problemov je še zelo veliko, saj se jih ne rešuje sistemsko, poleg tega ljudje, ki o tem odločajo, v resnici nimajo resnejše želje po spremembah. A smo s pedagoškim delom, raziskavami, simpoziji in publikacijami dosegli, da je zavest o kakovosti modernizma danes kljub vsemu drugače razumljena kot konec 80. let, je pa še veliko dela,« povzema razmere in odnos tudi pri nas doc. dr. Nataša Koselj. Skupnost Docomomo se bo na naslednji konferenci srečala predvidoma čez dve leti v Tokiu.