Samozaposleni v kulturi zahtevajo odgovornost odločevalcev

Ob opazovanju rezultatov zad­njega ocenjevanja večletnih programskih prijav, pri čemer je ocenjevanje povzročilo veliko splošno nezadovoljstvo, je direktor in umetniški vodja festivala Seviqc Brežice Klemen Ramovš s svetovalci prispeval temeljit uvid v problematiko razpisne politike in kopico predlogov, kako izboljšati to početje.

Pravilnik o strokovnih komisijah na ministrstvu za kulturo je bil predzadnjič spremenjen leta 2018, Asociacija, društvo nevladnih organizacij in posameznikov v kulturi, je takrat podala več predlogov za izboljšave, med drugim natančnejšo opredelitev, kdo je strokovnjak s področja nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi, vendar ministrstvo njihovih predlogov ni upoštevalo. Asociacija je takrat podprla povečanje števila članov komisije na od pet do sedem in opredelitev, da se pri sestavi komisije »zasledujejo uravnotežena strokovnost, zastopanost obeh spolov in enakomerna pokritost ozemlja Republike Slovenije«.

Ministrstvo pojasnilo izbiro na programskem razpisu za nevladnike

Minister hoče več pristojnosti

Računsko sodišče je že v reviziji pred štirimi leti ugotovilo, da kriteriji, s katerimi ministrstvo izbira člane komisije, niso določeni, prav tako ne minimalna stopnja in smer izobrazbe ter reference, ki jih morajo izpolnjevati člani komisij, zato ni jasno, kako ministrstvo zagotavlja strokovnost pri delu komisij, saj pri izbiri članov komisije ne zahteva nobenih dokazil o njihovi strokovnosti.

Toda ministrstvo ima na te zadeve svoje poglede, brez obrazložitve, zakaj bi bilo to nujno, in brez javno objavljene evalvacije so jeseni pred dvema letoma napisali predlog novega pravilnika, ki število članstva z od pet- do sedemčlanskih komisij niža na od tri do pet članov, z dopolnilom, da lahko dva člana minister imenuje izmed uslužbencev ministrstva za kulturo. O tej in preostalih predlaganih morebitno spornih spremembah pravilnika, so opozorili v Asociaciji, ni bil seznanjen nacionalni svet za kulturo. Argumentacija ministrstva je bila lakonična, češ da bi spremembe olajšale delo strokovnih komisij.

Klemen Ramovš je v prispevku k razpravi o korekturi oblikovanja razpisov naštel dolg niz smiselnih popravkov zdajšnjega pravilnika in sploh kulturnopolitičnega obnašanja. Dokument je bil predstavljen ministrstvu ob zbiranju predlogov pri pripravi resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029.

Poziv k dialoškosti

Razpisi in pozivi, ugotavlja Ramovš v uvodnem razmišljanju, bi morali biti oblikovani kot delovno gradivo za razpravo, na podlagi katere se sredstva primerno razdelijo. »Z razpravo ne mislim, da kulturna organizacija predloži razpisno gradivo, potem pa ministrstvo za kulturo odloči (v glavnem zmanjša obseg prijavljenih sredstev) in ponudi prijavitelju možnost, da prijavljen program prilagodi odločitvi ministrstva. Z razpravo mislim na soočenje stališč in interesov nosilcev kulturne politike in nosilcev kulturne ­produkcije.«

Ponovni poskus dialoga s Simonitijem

Ravno pomanjkanje dialoga, je prepričan Ramovš, sodi med glavne pomanjkljivosti zdajšnje razpisne politike. Ob tem je omenil še dvoje: višino sredstev za nevladni sektor, pri čemer se ne bi smelo prezreti, da nevladne organizacije niso alternativa, ampak pravna oblika organizirane civilne pobude, ki pa ni nekaj dodatnega, ampak ključnega: kulturno krajino oblikujejo najmanj štirje enako pomembni stebri: javni zavodi, nevladne organizacije, samozaposleni in ljubiteljska kultura. Nujno bi bilo treba uvesti možnost zagovora, če prijavitelj ni zadovoljen z oceno strokovne komisije, saj sicer obstaja možnost, da presoja obvelja tudi ob evidentno zgrešenih navedbah, saj pritožba na odločbo ali sklep ni mogoča, ampak je dopuščena tožba na upravnem sodišču, kar je »slaba, draga in počasna rešitev« in zato ne posebej učinkovita pot.

Med Ramovševimi devetindvajsetimi pripombami in predlogi, ki jih podpirajo »izkušnje praktikuma in jih ni težko zagovarjati« (objavljeni so na spletni strani festivala Seviqc), je predlog, da bi bilo treba uvesti razpisne kvote še pred delitvijo proračunskih sredstev, rezerviranih v postavki za nevladne organizacije, kar bi nevladnemu sektorju zagotavljalo zadovoljiva in na druge ciljne skupine (javni zavodi, projekti in delovanje ministrstva) ­neprenosljiva sredstva.

Odgovornost za odločitve

Marsikaj novega bi prinesla opredelitev odgovornosti, saj zdaj »tako člani komisije kot uradniki odločajo škodljivo brez posledic zanje, ministrstvo flagrantno krši zakon tako glede krovnega zakona (Zujik) kot upravnega postopka (Zup)«. Odgovornosti in transparentnosti ustreza predlog, da bi bilo treba opredeliti, kdo je odgovoren za odločitve ministrstva, ko prijavitelj meni, da je oškodovan, zlasti pa predlog, da bi bilo pri obrazložitvi odločbe navedeno individualno mnenje vsakega člana strokovne komisije.

»V obeh zadnjih pravilnikih (Prešiček, 23. novembra 2018, Simoniti, 27. novembra 2020) je določeno le to, da ima vsak član pravico podati ločeno pisno mnenje, kar je manj transparentno, kot če bi razpolagali z zahtevano oceno vsakega člana komisije. [...] V Simonitijevem pravilniku je dodatno določeno, da člani komisije izvirnikov in kopij dokumentov vloge ne smejo hraniti ne fizično ne elektronsko. To vse omogoča, da lahko kasneje kdorkoli popravlja mnenja komisije in njenih članov ali umakne del dokumentacije.

V Prešičkovem pravilniku je določba, da se po končanem postopku strokovne ocene komisij objavijo, v Simonitijevem pravilniku tega ne zasledimo. Za transparenten postopek bi moral vsak član komisije oblikovati svoje neodvisno mnenje pri ocenjevanju, mnenje komisije bi moralo biti le povzetek vseh ocen, vse pa objavljeno na spletu. V sedanjem pravilniku ni varovalke (tako v Prešičkovem kot Simonitijevem pravilniku), da ministrstvo ne bi moglo spremeniti ocene komisije v odločbi.«