Dunajska varnost v času kulturne negotovosti

Ob obiskih Dunaja v zadnjem letu in pol se ni bilo mogoče znebiti vtisa, da se mestne oblasti posebno strastno ukvarjajo s kulturo in iskanjem pomoči zanjo. Dunajski župan Michael Ludwig je to početje pred časom strnil­ v kratkem nagovoru: »Mesto ­stoji za svojimi umetniki. Lahko nam zaupate in ste prepričani, da bomo poskrbeli za vas. Solidarnost, pripravljenost pomagati in človečnost so pomembne bolj kot kdaj prej in nam bodo pomagale preživeti zdajšnjo krizo.«

S tem se je strinjala tudi Sylvia­ ­Fassl-Vogler, vodja referata za film, modo in mednarodne kulturne zadeve na oddelku za kulturo mesta Dunaj, s katero smo se pogovarjali prejšnji mesec.

Negotovost, solidarnost in zaupanje

Državnim uradnikom, ki skrbijo za kulturo, hvala ni tuja. Nemška ministrica za kulturo in medije Monika Grütters se je že lani lahko pohvalila, da je njihova vlada za pomoč kulturnemu sektorju s programom Neustart Kultur za nov kulturni zagon že junija skupaj namenila milijardo evrov. Francoska ministrica za kulturo Roselyne Bachelot je pred časom ponosno opozorila, da je Francija najbolj pomagala svojemu kulturnemu sektorju, priskrbela mu je skoraj 14 milijard evrov pomoči.

Sprevod s svečami v spomin žrtev covida-19 in v zahvalo zdravstvenim delavcem 19. decembra na dunajski Ringstrasse. FOTO: Hans Punz Afp

Avstrija v tej tekmi ne zaostaja. Na tamkajšnjem inštitutu za ekonomske raziskave Wifo so v študiji, ki so jo objavili junija lani, ugotovili, da je izguba zaslužka zaradi ukrepov za preprečitev širjenja koronavirusa eksistenčna nevarnost za številne samozaposlene umetnike, kulturne posrednike in nevladne organizacije. O kriznem času na začetku pandemije so ocenili, da je na področju kulture povzročil škodo v višini med poldrugo in dvema milijardama evrov.

Od marca lani je avstrijska zvezna vlada uvedla dolg niz splošnih in posameznim sektorjem namenjenih ukrepov, s katerimi so hoteli hitro in učinkovito podpreti kulturni in kreativni sektor. Ukrepi so bili – in so še – raznoliki, od junija lani so iz sklada, ki ga je ustanovilo zvezno ministrstvo za kulturo, neprofitnim organizacijam na področju kulture, športa, verskih skupnosti in prostovoljstva namenili 950 milijonov evrov, od marca lani deluje sklad za samozaposlene v težavah, ki ga upravlja zvezna gospodarska zbornica, samozaposlenim ter malim in srednje velikim podjetjem s področja kulture omogoča prijavo za nevračljivo pomoč v znesku od 12.000 do 30.000 evrov.

Tudi za kulturne institucije ne glede na velikost so uvedli model za ohranitev zaposlitvenih mest, ki omogoča skrajšanje delovnega časa za 30–80 odstotkov ob skoraj nespremenjeni plači. Samozaposleni kulturniki so upravičeni do nižjih prispevkov za socialno varnost, za gastronomijo, kulturo in založništvo. Do konca letošnjega leta velja znižanje davka na dodano vrednost na 5 odstotkov, vse uradno zaprte institucije so bile med zaprtji javnega življenja upravičene do posebne pomoči.

Ob lanski predstavitvi paketa pomoči kulturi je finančni minister Gernot Blümel naštel impozantne številke: k siceršnjim ukrepom pomoči so dodali premostitveni sklad za samozaposlene umetnike v višini 90 milijonov evrov, iz katerega so posameznim prosilcem izplačali po tisoč evrov na mesec, z dodatnimi petimi milijoni so okrepili proračunsko postavko za socialno zavarovanje umetnikov, filmskemu sektorju so na primer pomagali s 700 milijoni evrov.

Ministrstvo za kulturo je povišalo subvencije za najbolj prizadete kulturne sektorje, za filmskega dodatnih 1,2 milijona evrov, za kinematografe 400.000 evrov, 800.000 za založništvo, za pokritje izgub zaradi zaprtja javnega življenja so nacionalna gledališča lani prejela 10,4 milijona dodatnega financiranja in 8 milijonov letos, muzeji 23,1 milijona lani in 9 milijonov letos, aprila je ministrstvo za kulturo v sodelovanju s pokrajinskimi oblastmi objavilo razpis Umetnost in kultura v digitalnem prostoru, s proračunom 2,5 milijona evrov so podprli nove oziroma inovativne digitalne formate v vseh kulturnih sektorjih, že lani je šlo za posebne digitalne projekte 1,1 milijona evrov. Večino programov pomoči kulturnemu sektorju so podaljšali do konca letošnjega leta, a pri tem ne bo ostalo, saj je večina ukrepov že podaljšana najmanj do prvega četrtletja prihodnjega leta.

Knjige imajo bralce, ne sledilcev, so drugačne

Odločno so ukrepali tudi na Dunaju. Mestna svetnica Veronica Kaup-Hasler, odgovorna za kulturo, je na začetku pandemičnih ukrepov povedala: »Tako kot druge družbene skupine je kriza močno prizadela umetnike. Mesto, ki ga kot kulturno prestolnico tako bistveno podpirajo ravno ljudje, ki se ukvarjajo z znanostjo in umetnostjo, jih ne bo spregledalo. Trudimo se dobiti predstavo o učinkih krize na tem področju. Z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo, skušamo ohraniti ustvarjanje na običajni ravni in tako priskrbeti varnost v času negotovosti. Upamo, da bomo skupaj premagali krizo.«

                                                             * * *

»Poskrbeti je bilo treba, da umet­nik, ki se je prijavil za pomoč na Dunaju, ne bi izgubil podpore na zvezni ravni,« je poudarila Sylvia Fassl-Vogler. FOTO: arhiv EurocommPR

Gospa Fassl-Vogler, kako se je mestni oddelek za kulturo odzval na stisko samozaposlenih ­umetnikov?

Ob začetku pandemije marca lani smo bili seveda vsi rahlo šokirani, a smo hitro spoznali, da najbolj potrebujejo pomoč samozaposleni umetniki. Imeli smo veliko stikov z zveznimi oblastmi in vedeli smo za ukrepe, ki so jih načrtovali in uvedli, zato smo poskusili najti dobre načine, da bi lahko pomagalo še mesto Dunaj, toda tako, da se ne bi vpletali v vladne programe pomoči. Poskrbeti je bilo treba, da umetnik, ki se je prijavil za pomoč na Dunaju, ne bi izgubil podpore na zvezni ravni.

Koliko časa ste potrebovali za odziv?

Vsi referati oddelka za kulturo so zelo povezani z umetniki, lahko bi rekla, da so kolegice in kolegi tako rekoč dnevno v stiku z njimi, zato smo zelo hitro vedeli, v kakšni stiski so ustvarjalci. Načrtovanje ukrepov je bilo zelo občutljivo. Pomagati smo morali premišljeno, da ne bi prejemnikov pomoči postavili v neugoden položaj – v precejšnji naglici smo se odločili za tako imenovane covidne štipendije, s katerimi smo umetnikom zagotovili, da lahko še naprej ustvarjajo, vse socialne plati vpliva pandemije so ostale v okviru zveznih ukrepov. Za štipendije se je bilo preprosto prijaviti, zadostovalo je stalno prebivališče na Dunaju, priložiti je bilo treba pismo z delovnim načrtom za čas zaprtja javnega življenja.

V treh mesecih se je prijavilo 2500 umetnikov, odobrili smo 2300 štipendij, v ta namen je šlo 6,3 milijona evrov, a to so bila dodatna sredstva ob našem siceršnjem financiranju, ki je vmes neprekinjeno potekalo. To je bil za mestni oddelek za kulturo velik dodaten izziv, vse smo izvedli ob normalnem delovanju, čeprav je bilo po administrativni plati zahtevno. Umetniki so bili zadovoljni, saj ob prijavi nismo zahtevali davčnih formularjev, ampak so nas zanimale zgolj vsebine, kaj bodo ustvarili med zaprtjem javnega življenja. Moram ponoviti: ker so se za štipendijo lahko prijavili hkrati s prijavami za sredstva iz zveznih programov, smo morali paziti, da se zadeve ne bi zapletle in bi izgubili zvezno pomoč.

Ali ta program zdaj še traja?

Covidne štipendije so ostale v vseh segmentih, na področju filma smo na primer letos podelili dvanajst štipendij, ki prejemnikom prinesejo po tisoč petsto evrov na mesec. Podobno je na področju gledališča, literature, glasbe, slikarstva, medijskih umetnosti. Te štipendije smo na podlagi lanskih izkušenj institucionalizirali, saj smo ugotovili, da umetniki ne potrebujejo denarja le za posamezne projekte, ampak nujno tudi za fazo pripravljanja.

Teh programov je bilo več. Videl sem SVS (socialno zavarovanje za samozaposlene), KSFV (sklad za socialno zavarovanje umetnikov), sklad za ogrožene in podobne.

To so zadeve umetniških sindikatov, pomoči je bilo več. Naš interes je bil le, da bi umetniki lahko ustvarjali. Pojavilo se je vprašanje, kako pomagati tistim, ki v času zaprtja javnega življenja potrebujejo oder za nastope in občinstvo. Domislili smo se 'poletja kulture', štiridesetdnevnega cikla prireditev na prostem, kamor je občinstvo lahko prišlo s covidnim potrdilom. Dogajalo se je na štiridesetih lokacijah po mestu, v tem okviru je nastopilo dva tisoč umetnikov. To je bila res velika zadeva. Ponovili smo jo tudi letos še z večjim uspehom, vseh dogodkov – bili so brezplačni – se je udeležilo sto tisoč obiskovalcev. Pokazalo se je, da so meščani enostavno lačni predstav, kabaretov, koncertov, vsega.

Še eno naše prizadevanje, ki zadeva kinematografe, je obrodilo sadove. Gledališča so dobila pomoč, čeprav niso smela uprizarjati, kinematografi pa niso bili deležni neposrednega financiranja in so bili – govorim o mreži umetniških kinematografov – res na robu preživetja, nekateri tik pred zaprtjem. Lahko rečem, da so bili najrevnejši segment kulture in letos smo jim zagotovili milijon evrov dodatnega financiranja, da bi le ostali odprti.

Sočni protest zoper algoritemsko logiko

Koliko denarja je šlo skupaj za pomoč samozaposlenim?

Za štipendije okrog milijon evrov, kinematografi, ki ob običajnem obisku lahko preživijo, so prejeli interventna sredstva v enaki vsoti, iz proračuna za kulturo smo poleg normalnih sredstev, teh je okrog 270 milijonov evrov, za pomoči porabili še sedem milijonov evrov. Opazili smo tudi, da so se zelo povečala investicijska sredstva, najrazličnejše kulturne institucije so pandemična zaprtja uporabile za renovacije, ki so bile sicer načrtovane za leto 2023 ali 2024.

Kateri sektor poleg kinematografov je pandemija najbolj ­prizadela?

Pravzaprav vse. Abonmajska gledališča so naletela na prijazen odziv javnosti, zaradi zaprtij gledalci niso odpovedali abonmajev, morda so bila najbolj prizadeta gledališča za otroke, saj so šole odpovedale vse zunajšolske dejavnosti. Muzeji so dobro prebrodili začetno fazo, težave so zdaj, ker se obiskovalci ne vračajo v enakem številu, podobno je v gledališčih in opernih hišah, vsi hlepijo po občinstvu, ki pa je očitno boječe in previdno.

Kako je izzvenelo slavnostno Beethovnovo leto 2020?

Poskusili smo rešiti, kar se je dalo, veliko koncertov smo lani prestavili na jesenski in zimski čas, precej je bilo spletnih prireditev, simpozijev, vendar to ni bila velika rešitev, lahko rečem, da je bilo Beethovnovo leto največja žrtev lanskega leta, pa ne le na Dunaju, tudi v Bonnu in drugod. Res škoda, ker je bil program zastavljen velikopotezno, a ga večino ni bilo mogoče izvesti.