Dan po podelitvi Veronikine nagrade je poezija s svojo magično močjo nadaljevala pot po Celju. Tokrat s festivalom Izrekanja, ki ga pripravlja Društvo za novo umetnost v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Celje. Idejni oče in ustanovitelj festivala
Kristian Koželj je prvo izdajo Izrekanj združil z državnim prvenstvom v slam poeziji. Slam bo tako v središču letošnjega festivala, ki se bo sklenil v soboto in katerega nadaljevanje že intenzivno snujejo.
Pesniški festivali, nagrade, srečanja in branja. Vsem dogodkom s poezijo se priključujejo še Izrekanja, ki bodo tri večere zapovrstjo v lapidariju na Savinjskem nabrežju pri celjski knjižnici. Prvi bo že nocoj.
Kristian Koželj, pesnik, igralec in tokrat predvsem ustanovitelj festivala Izrekanja in njegov umetniški vodja, v pogovoru pravi, da je prav, da poezija bruha: »Skrajni čas je, da bruha. O času, ko je poezija odrinjena na obrobje, lahko govorimo kot o slabem času. Poezija je vedno bila katalizator, ki je prečiščevala družbo, jo vrtela. Stari pesniki so verjeli v transformativno moč poezije in jaz osebno še vedno verjamem.«
Zakaj novi festival?
Ideja za festival Izrekanja se je prvič porodila pred tremi leti, ko sem bil gost festivala Lirikonfest v Velenju. Razmišljal sem, zakaj je v Celju toliko dobrih pesnikov, pa z izjemo Veronikine nagrade, kjer ne gre toliko za druženje, v Celju ni nič vrhunskega, rednega, strnjenega na področju poezije. In ideja se je začela razvijati. Potem je lani Celje dobilo organizacijo državnega prvenstva v slam poeziji in sem rekel, da dajmo idejo še malo razširiti.
Ali bo tudi v prihodnje šlo za festival slam poezije?
Ne. Festival letos sovpada z državnim prvenstvom, ki bo v soboto. Izhajam tako iz pesništva kot iz performativnih praks. Moja ideja je raziskovati in predstaviti možnosti spajanja poezije s performansom. Kot rad reče Peter Semolič, poezija je literarna zvrst sui generis, ampak je tudi umeščena v času in prostoru in je komunikativna. Zanima me, kako, na kakšne načine to komunikacijo prestaviti iz zapisanega v govorjeno, zapeto, odplesano, naslikano.
Kaj je definicija slama?
Marc Kelly Smith, glavni gost letošnjega festivala, pravzaprav postavlja slam kot alternativo t. i. klasični, akademski poeziji. Gre za to, da se je v nekem trenutku ugotovilo, da pesniška branja sama po sebi ne funkcionirajo, da bi jih torej dejansko kdo hodil poslušati. Marc se je ozrl k starim mojstrom, od antične poezije, do trubadurjev, minnesengerjev … Ugotovil je, da se je poezija začela zapisovati šele v zadnji fazi svojega razvoja, pred tem je bila recitirana, peta itn. Slam je pravzaprav povratek k tem koreninam. Je oblika pesniškega nastopa, kjer sta kvaliteta poezije in kvaliteta nastopa enakovredni.
Slam je v tujini zelo razširjen, zapisali ste, da gre verjetno za najpopularnejšo obliko pesniškega nastopa ta hip. Koliko je slam že razširjen v Sloveniji?
Začeli smo pred dvema letoma, pred leti so bili sicer že poskusi, ki pa se niso prijeli. Slovenski slam je še v vrtcu, ogromno se še moramo naučiti. Mislim, da se obrisi, zdrava jedra kažejo, in računam, da se bo zaradi tega tudi slam prijel in nadaljeval. Stvari pa potrebujejo svoj čas. Pomembno je, da se v Sloveniji posvetimo oblikovanju močnih lokalnih scen in ko bomo imeli močne lokalne identitete, skupnosti, se bo začela zadeva valiti naprej sama od sebe. Ni treba nič siliti, stvari se bodo zgodile ali pa se ne bodo. Treba je delati tam, kjer se da delati.
Lahko vsako pesem narediš kot slam?
To je moje vprašanje. So pesniške govorice, ki so primernejše, ker imajo nek notranji ritem, dinamiko, klasični dramaturški lok. Sprašujem pa se, kaj storiti z ultrakratkimi formami. Kako odslamati haiku, kako odslamati ultramodernistično poezijo, ki pravzaprav v sebi nima neke zgodbe.
Je slam prihodnost?
Mislim, da je ena od prihodnosti. Absolutno ni edina. Zavedati se moramo, da je poezija prostor popolne svobode, popolne demokracije v tistem izvornem smislu, kjer si nihče ne more in ne sme lastiti ničesar. In slam je mogoče ena od stvari, ki bodo v prihodnosti bolj vlekle ljudi kot druge, če vzamemo za kriterij odmevnost, obisk itn. Vsekakor slam tudi ni končna faza razvoja poezije. Daleč od tega. Kot je rekel Marc (Kelly Smith, op. p.), je slam orodje, kako pripeljati ljudi nazaj k poeziji. Pametno se je izogibati vsem okvirom in težkim izjavam. Slam preprosto je. In je živ. Njegova kvaliteta je, da pripada vsem, ki hočejo, da jim pripada. Dobro bi bilo, da bi se družba kot celota učila od slam pesniške skupnosti, kjer nihče nima zares v lasti ničesar. Ni nazivov, titul, razen seveda državnega prvaka (smeh). Ni prisvajanja določenih prostorov. Bolj v tem smislu je slam prihodnost kot v izrazito pesniškem.
Kako ste prišli do Marca Kellyja Smitha?
Napisal sem mu mejl, mu na široko razložil, kaj delamo v Celju, zakaj bi radi, da bi prišel in je odgovoril: »Sounds wonderful. Count me in.« (Sliši se čudovito. Štejte me zraven, op. p.) Imel bo delavnice, a ni edini gost festivala. Prihajajo še Elena Prendjova iz Makedonije, Milan Mijatović in Siniša Rudan iz Srbije, pa Simone Savogin iz Italije. Vsi so odlični performerji in pesniki, sodelovalo pa bo še osem mladih, celjskih slam pesnikov. Tako kot vsi slovenski slamerji so še na začetku svoje poti in ustvarila se je dobra sinergija med izkušnjami, ki jih prinašajo gostje na delavnici, in dobro mladostno energijo.
Pravite, da je slam najbolj demokratična pesniška zvrst. Kako ostala pesniška srenja spremlja in sprejema slam?
Dobro vprašanje. Zelo ambivalenten odnos je do slama v Sloveniji. Ali je poezija vzvišena? Ni. Vzvišen je imidž, ki ga imajo pesniki o sebi, ker pravzaprav pogrešajo stare čase, ko je pesnik še imel družbeno veljavo in jo je ravno zaradi te samoumevnosti potem tudi izgubil. Moja izkušnja je, da več kot je neke vzvišenosti pri posamezniku ali določenem krogu, o slabši poeziji v resnici govorimo. Kako gledajo na slam? Po eni strani nas Društvo slovenskih pisateljev vabi na letošnji knjižni sejem v soboto zvečer na Pisateljski oder. Se pravi »prime time«, »prime« lokacija za prezentacijo slama in nastop z gostom iz Madžarske. Po drugi strani pa neke delno ugledne slovenske literarne revije objavljajo eseje proti pesniškim slamom. Ampak v tej fazi nimam občutka, da nas gledajo zviška, ampak da se temu pesniškemu establišmentu zdimo simpatično neškodljivi. Kar je zelo dobro izhodišče.
Kakšna bodo Izrekanja prihodnje leto?
Raziskovali bomo, kako se da poezijo združevati z glasbo. Idej je ogromno. Če bodo ušesa finančnih bogov iz različnih ustanov in sponzorjev naklonjena, si bomo morda lahko privoščili še kaj več, mogoče bi se povezali še s kakšnim festivalom čez mejo. Marko Gregur ima v Koprivnici festival mlade evropske poezije. Pustimo se presenetiti. Za zdaj je znano le to, da bo prihodnje leto v fokusu glasba.
Trije večeri Izrekanj
Prvi večer poezije v sklopu novega festivala bo nocoj v lapidariju na Savinjskem nabrežju, ko bodo nastopili domači pesniki. Slišali bomo poezijo Bine Štampe Žmavc, Zorana Pevca, Ivana Dobnika, Iva Stropnika, Petra Rezmana, Roberta Simoniška, Katje Gorečan, Veronike Šoster, Aleša Jelenka, Tanje P. Hohler, Stojana Špegla in Roka Komela. Sledil bo še koncert Gorana Bojčevskega s triom. Jutrišnji večer bo namenjen slam poeziji, nastopila bo skupina Sljemerčine in gosti festivala, sledil bo koncert gipsy swing zasedbe Pocket Edition. Vrhunec festivala bo v soboto, ko pripravljajo tretje državno prvenstvo v slam poeziji, večer pa bodo sklenili s koncertom skupine Mother Funkers.
Komentarji