Prešernovi nagrajenci v častitljivih letih

Prešernova nagrada je stara 72 let, saj so bile prve podeljene leta 1947. V »klubu« najstarejših nagrajencev, prejemnikov Prešernove nagrade ali nagrade Prešernovega sklada, je kar nekaj takih, ki so po starosti prehiteli samo nagrado. Nekaj smo jih poiskali.


 

Boris Pahor

Na prvem mestu kraljuje Boris Pahor, ki je že v 106. letu, Prešernovo nagrado pa je prejel leta 1992. Naš zamejski pisatelj je borec, ki vse življenje opozarja na nevarnosti totalitarnih režimov, saj je bil tudi sam žrtev teh sistemov. Njegov izjemni opus je preveden v več jezikov, lani, ob 105. rojstnem dnevu, pa je izdal novo delo, Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte, s katerim se je poklonil spominu na prijatelja in vzornika. »Zato ker Kocbeka ne mara levica, ga napada desnica, slabo ravnajo tudi tisti, ki pišejo o njem; pišejo na način, ki je nesprejemljiv za takega pisatelja, kakor je bil Edvard Kocbek, brez katerega ne bi imeli Osvobodilne fronte. To sem hotel poudariti,« je takrat povedal na RTV Slovenija. Ob razglasitvi za Delovo osebnost leta 2010 je Boris Pahor med drugim dejal, da »ni nobene potrebe, da se Slovenci kot narod utopimo v globaliziranem svetu, saj imamo vse sposobnosti za to, da nas svet spozna in spoštuje. Zato moramo ohraniti svojo identiteto in zavest ter s tem dati zgled drugim narodom.«


 

Zorko Simčič

Med Prešernove nagrajence v častitljivih letih sodi tudi Zorko Simčič, ki je od Pahorja mlajši osem let, novembra jih je dopolnil 97. Nagrado je dobil leta 2013 kot pomemben pisatelj in pesnik, ki je živel v Argentini. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo se je kot prostovoljec prijavil v jugoslovansko vojsko, po njeni kapitulaciji pa se umaknil v Ljubljano. Bil je zaprt v taborišču Gonars. Še kot dijak je napisal roman Prebujenje (1943) in zanj naslednje leto prejel Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. Ob koncu vojne se je umaknil na avstrijsko Koroško, leta 1948 pa se odselil v Argentino, kjer je bil nato v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti in soustanovitelj Slovenske kulturne akcije. Za roman Človek na obeh straneh stene je leta 1955 prejel literarno nagrado Slovenske kulturne akcije, ob ponatisu tega dela pa v domovini leta 1993 nagrado Prešernovega sklada. V Slovenijo se je vrnil leto kasneje. V letu 2000 je za kulturne strani Dela pisal mesečno kolumno z naslovom Dvanajst stolpičev in Post scriptum ter prispeval veliko člankov za Književne liste.


 

Marlenka Stupica

Marlenka Stupica, slikarka in zlasti ilustratorka, je decembra praznovala 91 let. Pri delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti, in zdrži primerjave z vzorniki iz zgodovine. Umetnica že dolgo neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije, piše v utemeljitvi Prešernove nagrade, ki jo je prejela leta 2013. Prvi mali občudovalci njenih pravljičnih junakov zdaj iste slikanice prebirajo že svojim vnukom, med njimi so Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, Moj dežnik je lahko balon, Pika Nogavička, Ostržek, Grdi raček, so zapisali v intervjuju z umetnico v Mladini pred letom in pol.

Ob tem je med drugim dejala: »Mislim, da je nadvse pomembno, da starši otroke nenasilno spodbujajo k ustvarjanju. Na primer, pri meni so se starši mojih risb veselili in so jih tudi upoštevali. To mi je dalo samozavest, ki sicer ni bila ravno zadostna.« Na vprašanje, kako je doživela zadovoljstvo ob svojem delu, pa je poudarila: »Čas, ki sem ga lahko posvetila ustvarjanju, je bil čudovit, stimulativen, čeprav naporen. Ustvarjanje je sreča, nuja, odvisnost.«


 

Janez Matičič

Še leto starejši od Marlenke Stupica je Janez Matičič, mednarodno priznan skladatelj, pianist in pedagog, ki je Prešernovo nagrado prejel leta 2007. Na ljubljanski akademiji za glasbo je leta 1950 končal študij kompozicije in leto pozneje študij dirigiranja. Že prej je igral violino kot učenec Vide Jerajeve. Med letoma 1952 in 1980 je sodeloval z raziskovalno skupino za konkretno glasbo pod vodstvom Pierra Schaefferja. Njegova prva dela so bila pod vplivom neoromantike, kasneje se je ob izpopolnjevanju v Parizu pri sloviti Nadii Boulanger usmeril v sodobnejše kompozicijske tokove, zlasti pa po letu 1961, ko je začel sodelovati v Groupe de Recherches Musicales in svoj interes razširil še na elektroakustično glasbo, ki je nastajala v elektronskih studiih te skupine. Med najvidnejše Matičičeve skladbe štejemo dva koncerta za klavir in orkester, koncert za violončelo in orkester, predvsem pa skladbe, nastale v modernističnem in raziskovalnem duhu. Svetovljansko držo črpa predvsem iz bivanja v Parizu, ki je njegov umetniški drugi dom, a kljub temu ostaja povezan z našim glasbenim izročilom. Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani je lani prvič organiziral klavirsko tekmovanje, poimenovano po njem.


 

Drago Tršar

Med zelo aktivne »prešernovce« sodi tudi Drago Tršar, ki bo aprila dopolnil 92 let. Prejemnik nagrade za življenjsko delo leta 1990 je imel namreč v zadnjih dveh letih kar nekaj velikih razstav. V okviru projekta Monument – Drago Tršar je bila najprej razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, lani pregledna razstava monumentalnega kiparstva v Moderni galeriji, potem razstava del na japonskem papirju v Galeriji Murska Sobota, pregledna razstava tudi v Obalni galeriji Piran, nato v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec, v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, razstava njegovih erotičnih skulptur v Mestni galeriji Ljubljana, ki so jo zaprli sredi januarja letos. »Sprva je bila umetnost propaganda, v petdesetih letih pa je Jugoslavija hotela pokazati, da je šla s kulturo naprej. Tedaj smo sodili skoraj v vrh evropske kulture. Zdaj je zelo slabo,« smo zapisali v Delu ob odprtju pregledne razstave Tršarja kot enega osrednjih kiparjev slovenskega modernizma in avtorja inovativnih množičnih figuralnih kompozicij lani poleti v Moderni galeriji.


 

Jakob Jež

Skladatelj Jakob Jež je leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada za kantato Do fraig amors, leta 1991 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
»Podelitev Prešernovih nagrad je naš praznik kulture. Prešernove nagrade so praznik naše zavesti; so torej priznanje za dosežek na različnih področjih kulture, ki posredno kažejo tudi na izstopajoče trende v danem času in prostoru. Z objavo nagrajencev več tednov pred slovesno podelitvijo je ponujena možnost za razmišljanje o ustrezni odločitvi žirij in upravnega odbora Prešernovega sklada. Zdi se, da je kako leto več soglasja o izboru, drugič manj. Precej enostavneje je v športu, kjer odločajo centimetri, sekunde in fizična moč. V umetnosti pa velja predvsem moč povednosti in izoblikovanosti v sožitju s čutom do narodove zgodovine, sedanjosti in prihodnosti,« meni skladatelj.
Ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, pravi, ga je to spodbudilo, naj še intenzivneje nadaljuje in naj ne počiva na lovorikah. Nagrade, tudi Kozinova in Župančičeva, so mu le potrjevale, da je na pravi poti.
»Nastanek mnogih zborovskih skladb je spodbujalo zaupanje v poustvarjalno moč povsod po Sloveniji. Za zahtevnejše projekte sta mi bila najbližja dirigenta, ki sem ju pogosto osebno srečal, Lojze Lebič in Jože Fürst, od zborov pa radijski, Slovenske filharmonije, Canticum in APZ Tone Tomšič. V obdobju moje največje ustvarjalnosti med letoma 1950 in 1970 je nastalo tudi veliko skic in osnutkov skladb, ki jih želim končati. Čas pa neusmiljeno beži …«