Oblika kot orodje politične manipulacije

Vodenje jubilejne edicije Bienala oblikovanja je Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) prepustil kustosinji in profesorici Alexandri Midal, ki »z izjemno ustvarjalnostjo in intelektualno ostrino prepleta teorijo in prakso oblikovanja, pri čemer preizprašuje uveljavljene kanone njegove zgodovine in jih s kritične pozicije današnjega trenutka razpira v nova dejstva in interpretacije«, poudarjajo v muzeju.

Da bi bil človek povsod vedno človek človeku

Alexandra Midal je študirala književnost, arhitekturo in umetnostno zgodovino, danes pa je profesorica na Univerzi za umetnost in oblikovanje HEAD v Ženevi ter vodja oddelka za kritično mišljenje na ENSCI–Les Ateliers v Parizu. Kot ugledna zgodovinarka umetnosti in oblikovanja združuje tako praktične kot teoretske pristope k raziskovanju in deluje kot umetnica kuratorka, teoretičarka in filmska esejistka. V svojih raziskavah se loteva slepih peg zgodovine oblikovanja, kar je razvidno tudi iz njenih najnovejših knjig, The Murder Factory (Tovarna umorov, Sternberg Press, 2023) in Design by Accident: For a New History of Design (Naključno oblikovanje: za novo zgodovino oblikovanja, Sternberg Press, 2019). Ob tem je Alexandra Midal kurirala številne mednarodne razstave o vizualni kulturi, oblikovanju in politiki, kot sta Top Secret: Cinema and Espionage (Strogo zaupno: kino in vohunstvo) in Tomorrow Now – When Design Meets Science Fiction (Jutri zdaj – ko se oblikovanje sreča z znanstveno fantastiko), njeni filmi pa so bili predvajani v muzejih po svetu.

»Čeprav je oblikovanje v zadnjem času pridobilo ugled, ne moremo spregledati niti njegove razdrobljene in paradoksalne narave niti dejstva, da ostaja v večini primerov omejeno na produkcijo predmetov, še posebej pohištva. Toda če hočemo predstaviti karakteristike oblikovanja, se moramo tega lotiti z upoštevanjem njegove ekspanzivne, mnogostranske narave in nenehnega širjenja področja, na katerem deluje,« je poudarila, o letošnji ediciji bienala, ki poteka pod geslom Dvojna Agentka: Govoriš jezik rož?, pa dejala, da gre za edinstveno priložnost za dialog o zgodovinskih in sodobnih vprašanjih oblikovanja.

Komodifikacija žensk

Kot pojasnjuje kustosinja, je odločitev za tematski okvir bienala spodbudil pogovor, v katerem je umetnik Thomas Demand pred leti razlagal, kako vlada v Severni Koreji svoje javne osebnosti portretira s pomočjo rož. »Nemudoma me je fasciniralo, kako uporabna je ta strategija, saj lahko rože govorijo in so videti, kot želiš, tudi po politikovi smrti. Razmišljala sem o tovrstni politični strategiji znotraj tako enostavnega medijskega propagandnega sistema iz časov pred umetno inteligenco, ki poustvarja prikazovanje preminulih vodij v Orwellovi znameniti distopiji 1984. Koncept politične manipulacije prek oblik in sivih con je jedro mojega raziskovanja, od razstav, ki sem jih pripravila o kinu, oblikovanja in vohunstva do mojih knjig, kot je na primer Sublime Fascism: Girls, the Troopers of Dance: Aesthetization of Entertainment of Politics and Manipulation of Entertainment [Sublimni fašizem: dekleta, vojakinje plesa: estetizacija zabave politike in manipulacija zabave]. Perspektiva dvojnega jezika in kriptiranega sporočila oziroma podteksta poteka skozi prav vsak medij in panogo, od psihoanalize do književnosti, od vsakdanjega klepeta do politike in seveda od oblikovanja do vizualnih umetnosti.« Ob tem lahko v času skrb vzbujajočih napadov na ženske stanje označimo za urgentno, dodaja. »Zanimivo je, kako diskurz o rožah kot eni izmed tem, ki danes najbolj prevevajo antikapitalizem in ekologijo v poljih umetnosti in oblikovanja, pogosto izpušča dejstvo, da je za ponavljajočo se androcentrično metonimijo ženske in rože ter komodifikacijo žensk feminizem izumil veliko skrivnih jezikov z namenom akcije in odpora. V času današnjih napadov na feminizem verjamem, da je čas, da raziščemo in delimo vso to problematiko s širšim ­občinstvom.«

Kustosinja je k projektu »predvsem zaradi njenih izkušenj s teorijami zarote prek projekta o ploščati zemlji, naslovljenega Keep it Flat«, povabila tudi asistentko Emmo Pflieger, francosko oblikovalko in soustanoviteljico oblikovalskega studia Pfliegerfœglé, znanega po raziskovalnem, interdisciplinarnem pristopu k prostorskemu oblikovanju, instalacijam in grafičnemu oblikovanju.

Asistentka kustosinje Emma Pflieger je francoska oblikovalka in soustanoviteljica oblikovalskega studia Pfliegerfœglé (na fotografiji delo Emme Pflieger Avra cvetlic, 2024). FOTO: osebni arhiv

Razstava po načelu fabule

BIO je bil od nastanka v času vrhunca modernističnega gibanja v Sloveniji priča številnim zasukom in razvojem na področju oblikovanja, pravi direktorica MAO Maja Vardjan, »zadnje štiri edicije bienala so z odmikom od ozkega in strogo disciplinarnega koncepta oblikovanja spodbujale obsežne raziskave različnih interdisciplinarnih presečišč. Alexandra Midal je brezkompromisna kustosinja, ki s prelomnimi raziskavami in projekti vzpostavlja in ohranja takšna presečišča.«

Pri snovanju bienala si je slednja prizadevala izpostaviti alternativne poglede na oblikovanje in z mednarodne perspektive predstaviti raznovrstne glasove na tem področju, pravi, ob tem pa jo je zanimalo ponovno ovrednotenje koncepta dvojnega agenta oziroma dvojne agentke, ki razkriva »pripoved o na videz vsakdanji cvetlici ter njeni prikriti, kriptirani in skrivnostni vlogi pri oblikovanju identitet in politik. Veseli me, da lahko BIO predstavim ne le kot razstavo, temveč tudi kot platformo, laboratorij za raziskovanje ter presečišče raziskav in družbenega udejstvovanja v celotnem času trajanja bienala.«

V nasprotju z običajnimi razstavami, ki kopičijo velika dela, ter njihovimi izjavami in idejami, je BIO28 zelo odprt in deluje po načelu fabule, dodaja kustosinja. »Vabe, šifre in dokazi bodo usmerjali obiskovalce stran od pasivnosti. V enem od zaključnih delov razstave se bodo soočili s presenetljivim preobratom in ugotovili, da diskurz rož deluje kot dvojna zvijača.«

Čas korenitih sprememb

Kot poudarjata vodji BIO28 Hana Čeferin in Anja Radović, je letošnji bienale že peti po vrsti, ki združuje razstavo in produkcijske platforme. »Kurator ali kuratorka bienala ima proste roke pri zasnovi razstave, kjer lahko izbere že obstoječe projekte, ki se odzivajo na izbrano temo, ali pa skupaj z mentorji in lokalnimi oblikovalci razvija povsem nove rešitve v okviru produkcijskih platform. Proces je daljši od enega leta in vključuje ogromno premišljevanja, planiranja in neskončno pogovorov med kuratorji in ekipo muzeja. Zahteva veliko angažiranosti od izbranih kuratorjev in Alexandra Midal se je tega lotila še posebej zanimivo, saj je tematiko skrivnih sporočil, ki jih predajajo rože, povezala tako z našo zgodovino kot s sodobnim trenutkom.«

BIO, »danes zasnovan kot proces sodelovanja med oblikovalci in strokovnjaki iz različnih disciplin, je tako pokazal, da tovrstni eksperimentalni in interdisciplinarni procesi omogočajo ustvarjalno preizpraševanje in raziskovanje, iz katerega se inovacije sploh lahko razvijajo. Zato danes Center za kreativnost koproducira prav ta produkcijski del bienala,« pravi njegova vodja Anja Zorko.

Ob tem ni zanemarljivo, da letošnja edicija bienala poteka v času, ko se svet korenito spreminja ter kliče k premisleku in spremembam obstoječih sistemov delovanja, dodaja direktorica MAO Maja Vardjan. »Z razširjanjem področja oblikovanja in drugih disciplin, ki jih s filtriranjem skozi plasti zgodovine ter s predstavitvijo sodobnih raziskav, predmetov in projektov izpostavljata bienale in pričujoča publikacija, BIO igra pomembno vlogo pri ustvarjanju novih disciplinarnih in širših naracij.«