Ustvarjalni laboratoriji kot gonilo in komentar

Letošnja izvedba bienala se posveča razvoju projektov, ki združujejo različne medije, kar omogoča svež in dinamičen pogled na rezultate. Produkcijske platforme so posledica uvida in pristopa, da je BIO živ projekt, ki se odziva na družbeno dogajanje, pa tudi na potrebe in razvoj oblikovalskega področja – v tem duhu deluje tudi produkcijska platforma Dvojne agentke.

Da bi bil človek povsod vedno človek človeku

BIO28 bo gostil osem priznanih oblikovalcev, ki bodo udeležencem nudili mentorstvo na teme materialnost, jezik, oblikovanje kot orodje javnosti, marginizirane skupnosti in film. To so matali crasset, dach&zephir, El Último Grito, Polonca Lovšin in studio Yukiko v sodelovanju z Grashino Gabelmann.

Čas pasti

Industrijska oblikovalka matali crasset vidi čebelji vosek kot proizvod rastlinskega in živalskega sveta ter se sprašuje, kako je v ta scenarij umeščen človek. Njen projekt Čas pasti ima izhodišče v slovenski flori, ki jo tokrat predstavlja čebelji vosek.

»Segret čebelji vosek pred mojim studiem v Parizu je hitro pritegnil impresivno žuželko z masivnim črno-rjavim telesom. Kmalu zatem je prišlo še pet drugih, ki so živčno krožile okoli nas. Po njihovi velikosti je bilo jasno, da so to lahko le azijski sršeni, ki uničujejo naše panje. Ko smo odkrili, da vosek privablja azijske sršene, se je – kot varovalna vaba – popolnoma podal naši razstavi in jami. Predstavlja namreč način, kako si povrniti občutek moči in sposobnosti ukrepanja v tem halucinatornem svetu,« je povedala matali crasset.

Crasset: Čas pasti FOTO: Julien Jouanjus

Topljenje

Projekt skupine XenoScapers Collective Topljenje združuje čebelji vosek z digitalnimi projekcijami, da raziskujejo groteskne lastnosti materije v hiperprostoru. V okviru platforme bodo potekali delavnice z voskom, barvanje voska z uporabo lokalnih rastlin in mineralov, izdelava kalupov in modelirnega voska ter raziskovanje vodotesnosti tekstila in lesa. Odvijal se bo tudi niz javnih delavnic.

(Ne)stkane pripovedi

Dimitri Zephir in Florian Dach (dach&zephir) vodita projekt Neizbrisani. Diplomanta Visoke šole dekorativne umetnosti v Parizu sta leta 2016 ustanovila svoj kreativni studio dach&zephir, izhodišče njunega oblikovanja pa so zgodbe in zgodovine, saj zagovarjata stališče, da so predmeti izrazni medij naših misli, da brez priznavanja preteklosti ne moremo napredovati. Projekt raziskuje vzporednice med slovensko čipkarsko dediščino in izbrisom oseb brez državljanstva leta 1991 ter preizprašuje ideje o narodnosti in pripadnosti. Produkcijska platforma (Ne)stkane povedi je nadaljevanje njunega razmišljanja o marginaliziranih, manjšinskih ali izbrisanih zgodovinah v nacionalnih zgodbah ter o načinih, na katere so s sodobno oblikovalsko dinamiko lahko ponovno poudarjene. Zasnovana je kot raziskovalna in ustvarjalna enota na temo slovenskih izbrisanih – posameznikov iz nekdanje Jugoslavije.

Dimitri Zephir in Florian Dach: (Ne)stkane pripovedi FOTO: Andres Baron

Pod njunim mentorstvom delo Anne Odulińske in Nike van Berkel raziskuje, kako preplesti njihove zgodbe skozi medij idrijske čipke. Ugotavljali bodo, kaj je čipkarstvo danes in kaj je motiv te obrti. Cilj je refleksija tega, kako so zgodbe izbrisanih vpisane v kolektkivno zavest.

Postala bom Poppy

Prepletanje kraja in fikcije v nove ustvarjalne geografije bo preizpraševal medij kataloga o razstavi pod mentorstvom Roberta Fea in Rosario Hurtado iz kolektiva El Último Grito. Cilj te platforme je ustvariti kratki film o temah bienala Dvojna agentka in o floriografiji – film bo nadomestil katalog razstave, vključeval bo elemente iz kuratorskih besedil in zbranih del s prizorišča bienala. Film bodo premierno predvajali v Ljubljani, Londonu, Ženevi in Parizu, pozneje si ga bomo lahko ogledali tudi na spletu.

Rosario Hurtado in Roberto Feo: Potem je prišla Poppy FOTO: promocijsko gradivo

Zgodbe nimajo ne začetka ne konca ... ne zares ... zdi se, da se nekje začnejo in nekje drugje končajo ... vendar ne zares ... Zgodbe imajo glavnega junaka ... vendar ne zares ... zgodbe so zgolj ponarejene perspektive, rezultat »mitizacije«, bistvene poenostavitve, ki je nujna za razumevanje resničnosti.

Oblikovanje za družbo:
60 let bienala oblikovanja

Dokumentarni film, ki je nastal pod taktirko OSM films in s pomočjo Maje Šuštaršič, podrobno osvetljuje 60-letno evolucijo Bienala oblikovanja (BIO), z osredotočanjem na njegov razvoj, spremembe in ključne trenutke v zgodovini.

Maja Šuštaršič: 60 let bienala oblikovanja FOTO:promocijsko gradivo

Film raziskuje, kako so se skozi desetletja spreminjali kreativni procesi, ki so oblikovali bienale, in kako je BIO vplival na oblikovalski svet ter družbeni kontekst. Ponuja edinstven pogled na zgodovino bienala, ki je postalo središče eksperimentiranja, inovacij in interdisciplinarnega sodelovanja med oblikovalci, umetniki in strokovnjaki z različnih področij.

Mrmrajoče orhideje

Projekt kolektiva Prostorož pod mentorstvom umetnice in arhitektke Polonce Lovšin raziskuje simboliko orhidej kot metafore za ženske, ki se spopadajo s stanovanjsko krizo. Orhideje, povezane s stabilnostjo in domačnostjo, so v Sloveniji pogosto darilo za ženske, saj simbolizirajo varnost in skrb za dom. Vendar brez idealnih pogojev za preživetje postanejo simbol ­ranljivosti.

Polonca Lovšin: Mrmajoče orhideje FOTO: Dejan Habicht

V tej instalaciji orhideje tiho mrmrajo zgodbe žensk, kot so upokojenke, samske mame in študentke, ki se spoprijemajo z izgubo stabilnega doma. Zgodbe so slišne le tistim obiskovalcem, ki bodo pripravljeni prisluhniti in odkriti skrite pomene teh rož, ki postanejo simbol ne le lepote, temveč tudi družbenih in ekonomskih težav.

Katleja – Ne uči rože,
kako cveteti

Michelle Phillips (studio Yukiko) in Grashina Gabelmann (Flaneur Magazine) sta z udeleženci platforme razvili projekt Katleja. Platforma vabi sodelujoče, da dekonstruirajo androcentrično soodvisnost ženske kot rože. Ime projekta je bežen vpogled v znameniti koncept cattleya Marcela Prousta, ki se nanaša tako na »ljubljenje« kot na cvet orhideje katleje, iz njegove opere V senci cvetočih deklet. Udeleženci bodo reinterpretirali vsakdanje patriarhalne idiome, ki povezujejo ženske s cvetjem, in preučili povezave med jezikom in podobo, ki so prisotne v slovenski poeziji, literaturi, umetnosti, oglaševanju in drugod. Zato bo projekt ta razmerja postavljal pod vprašaj, jih kritiziral in preoblikoval v serijo provokativnih in drznih vizualnih produkcij.

Michelle Phillips in Grashina Gabelmann: Katleja FOTO: Mario Heller

Projekt kolektiva YASA pod mentorstvom Grashine Gabelmann in Michelle Phillips se loteva stereotipov o ženskosti in spolnih vlogah. S plakati in spletno platformo projekt dekonstruira te stereotipe ter razkriva odpornost rož in žensk.