Da bi bil človek povsod vedno človek človeku

Bienale oblikovanja (BIO), katerega 28. edicija bo v organizaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje potekala od 21. novembra 2024 do 6. aprila 2025, je danes – ob svoji šestdesetletnici – uveljavljen kot živahen preplet oblikovanja in drugih disciplin, posvečen pretresanju,­ raziskovanju ter razvijanju strategij in orodij za spoprijemanje­ z izzivi in potrebami sodobnosti.­ Toda njegovi začetki segajo v leta, ko se je industrijsko oblikovanje kot panoga šele uveljavljalo.

BIO28: Jezik rož zahteva posluh

V Sloveniji bi, je leta 1952 zapisal arhitekt Edvard Ravnikar, »že danes zelo potrebovali dobro šolane oblikovalce tekočih industrijskih izdelkov, pa tudi za izboljšanje že obstoječih, tudi polindustrijskih izdelkov pri pohištvu, doma izdelanih aparatih, tekstilijah, prav tako pa tudi pri suhi robi, pletarstvu in sličnem«. Kajti povojna industrializacija proizvodnje je povečala obseg izdelkov, ne pa tudi njihove kakovosti, in le redki so se zavedali, da je sodobna industrija uspešna le, če temelji na kakovostnih izdelkih.

Med njimi so bili napredni arhitekti, ki so si prizadevali, da bi bili dobro oblikovani predmeti, ki pomagajo izboljšati življenje in življenjski prostor, dostopni vsakomur, poudarja Cvetka Požar, umetnostna zgodovinarka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Arhitekt in tedanji ljubljanski župan Marjan Tepina je tako kaj kmalu predlagal ustanovitev bienala industrijskega oblikovanja, saj je menil, da se lahko, dokler ne bodo ustvarjeni pogoji za ustanovitev slovenskega oblikovalskega centra, pomen in vloga oblikovanja kažeta na razstavah. »Ker še nismo imeli šole za oblikovanje, je bila to dobra priložnost, da se domači oblikovalci bolje informirajo in izobrazijo. S tako razstavo pa bi se dalo vplivati na večje zanimanje za oblikovanje pri proizvajalcih, trgovini in potrošnikih,« v besedilu Vzpostavitev in prve razstave Bienala industrijskega oblikovanja v šestdesetih letih 20. stoletja zapiše Cvetka Požar.

»Industrijsko oblikovanje ima torej ob koristih, ki jih prinaša razvoju in napredku proizvodnje, nekaj izrazito humanističnega,« je tedaj dejal Tepina. »Zato je tem bolj nepogrešljiva ustvarjalna disciplina v socialistični družbeni ureditvi, ki si prizadeva, da bi bil človek povsod, tudi sredi strojev, vedno človek človeku.«

Mednarodna žirija je podeljevala zlate medalje za najboljši izdelek ter častna priznanja in nagrade za najboljše oblikovalske koncepte (na fotografiji razstava BIO6, 1975, jugoslovanska žirija). FOTO: arhiv MAO

Strateški položaj vmesnika

Kot prvi oblikovalski bienale v Evropi je bil pod imenom Bienale industrijskega oblikovanja ustanovljen jeseni 1963 ter zasnovan kot bienalna primerjalna razstava jugoslovanskih in tujih dosežkov na področju industrijskega oblikovanja. Z BIO so Jugoslavija, Slovenija in Ljubljana postale prizorišča, kamor so ljudje prihajali, da bi se seznanili s stanjem oblikovanja tako zahoda kot vzhoda. Prednost Jugoslavije kot neuvrščene je bila prav ta, da so sodelujoči ne glede na svoj položaj izdelke uvrstili v skupno razstavo. BIO je tako zavzel odličen strateški položaj vmesnika med obema deloma Evrope in si pridobil ugled na obeh straneh. Bienale, ki od leta 1972 poteka pod okriljem MAO, si je za cilj zadal spodbujanje in pospeševanje razvoja jugoslovanske industrijske proizvodnje, vplivanje na izmenjavo dobro oblikovanih industrijskih predmetov in znanja ter z izobraževalnimi in informativnimi kampanjami višanje splošne ravni uporabniških zahtev in dobrega okusa.

Prve edicije bienala, ki je pod imenom BIO1 potekala med oktobrom in novembrom 1964 v Moderni galeriji, se je udeležilo dvanajst držav – Avstrija, Belgija, Francija, Italija, Jugoslavija, Nemška demokratična republika, Norveška, Poljska, Švedska, Velika Britanija in Zvezna republika Nemčija. Če je »prva razstava zavestno imela značaj jugoslovanske razstave z mednarodno udeležbo, jim je zaradi množičnega odziva oblikovalcev iz tujine že drugi Bienale industrijskega oblikovanja, ki je med junijem in septembrom 1966 prav tako potekal v Moderni galeriji, uspelo spremeniti v mednarodno primerjalno razstavo z dokaj enakovredno zastopanostjo izdelkov iz različnih držav – razstavljenih je bilo 732 del iz dvanajstih držav,« poudarja Cvetka Požar in dodaja, da je BIO že z drugo razstavo postal mednarodno relevantna in vplivna prireditev.

Od igrač do embalaže

Razstave BIO so nato več kot štiri desetletja sledile konceptu prvega bienala, ko so bili predmeti razvrščeni po kategorijah, kot so pohištvo, svetila, tekstil, elektrotehnični stroji, športna oprema, igrače, transport, embalaža in tako dalje. Razstava je tako predstavljala izdelke iz vsakdanjega, javnega, delovnega in domačega okolja, pri čemer so že organizatorji prve razstave hoteli prikazati dialog med razstavljenimi predmeti in jih po razstavišču razporedili ne glede na njihovo državo izvora. Razstava je imela tudi tekmovalni vidik – mednarodna žirija je podeljevala nagrade zlata medalja za najboljši izdelek ter častna priznanja in nagrade za najboljše oblikovalske koncepte (slednja kategorija je bila uvedena z BIO4 leta 1971). Zmagovalni projekti bienala so tako postali pomemben del zbirke MAO, bienale pa je, kot je že leta 1973 ugotavljal umetnostni zgodovinar Stane Bernik, »odigral pionirsko vlogo pri uveljavljanju ideje industrijskega oblikovanja tako v slovenskem kot tudi širšem jugoslovanskem prostoru«.

Leta 2008 se je bienale odpovedal nacionalnim selekcijam ter s tem izrazito razširil in demokratiziral možnost za prijavo del (na fotografiji razstava BIO3, 1968, Gospodarsko razstavišče v Ljubljani). FOTO: Janez Kališnik/arhiv MAO

Alternative ustaljenim sistemom

Ob prelomu tisočletja se je začel koncept bienala postopoma spreminjati – leta 2008 se je BIO21 odpovedal poprejšnjim nacionalnim selekcijam ter s tem izrazito razširil in demokratiziral možnost za prijavo del. Vsa dela je pregledal mednarodni izbirni odbor, nagrade pa je kot vselej podelila mednarodna žirija. »Leta 2011 se je Bienale industrijskega oblikovanja preimenoval v Bienale oblikovanja, saj se je sama oblikovalska disciplina pospešeno radikalno spreminjala in se ni bilo več smiselno osredotočati le na področje industrijskega oblikovanja. BIO23 (2012) je bil prvi kurirani bienale (Margo Konings in Margriet Vollenberg), katerega tema je bila Razmerje v oblikovanju,« poudarjajo v muzeju.

Kot dodajajo, je bil proces korenitega premisleka in predrugačenja koncepta bienala izraz želje oblikovanja kot kreativne discipline, da preuči svoje mesto v družbi, pri čemer je bienale z letom 2014, ko je dokončno prevzel formo produkcijske platforme, »postal kompleksno, transformativno prizadevanje, ki si prizadeva okrepiti lokalne in mednarodne oblikovalske mreže, poiskati alternative izvedenim sistemom, v katerih lahko oblikovanje odigra pomembno vlogo, in ustvariti temelje za odporne strukture, ki se lahko razvijajo skozi čas, dlje od trajanja bienala«. K slednjemu je poleg Maje Šuštaršič, nekdanje vodje projekta, z vabili prvih kuratorjev ključno prispeval še nekdanji direktor MAO Matevž Čelik.

Kot poudarja Maja Šuštaršič, je prvo večjo vsebinsko spremembo bienale doživel v zadnjem deset­letju delovanja, ko se je iz primerjalne razstave dobro oblikovanih izdelkov spremenil v mednarodno platformo za nove pristope v oblikovanju. »Bienale oblikovanja se je iz mednarodnega tekmovanja preusmeril k multidisciplinarnemu sodelovanju. Osrednji del bienala je postala produkcijska platforma, v okviru katere ustvarjalci in strokovnjaki različnih disciplin več mesecev razvijajo projekte, ki imajo potencial, da se nadaljujejo tudi po zaključku bienala. Bienale deluje kot preizkusni poligon, ki skozi proces sodelovanja domačih in tujih strokovnjakov ter z obravnavanjem lokalnih in globalnih primerov kaže alternative za prihodnost. Razstave bienala na praktičnih primerih ilustrirajo moč oblikovanja v družbi. S tem modelom se je po pionirskih začetkih v šestdesetih letih bienale znova znašel na zemljevidu odmevnih mednarodnih oblikovalskih dogodkov.«

Kot dodaja Maja Vardjan, direktorica MAO, je bienale od ustanovitve v času vrhunca modernističnega gibanja v Sloveniji priča številnim premikom in razvoju na področju oblikovanja. »Iz mednarodne razstave industrijskega oblikovanja, katere glavni cilj sta bila izobraževanje in promocija dobro oblikovanih izdelkov, se je pred desetletjem razvil v eksperimentalno platformo, kjer je oblikovanje razumljeno kot oblika kulturne prakse in kjer oblikovanje presega svoje lastne meje ter se ukvarja z novimi, doslej še neraziskanimi temami.«

Danes bienale – vključno z razstavo in spremljevalnimi dogodki, ki jih gostita Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter Center za kreativnost – omogoča in spodbuja sodelovanje izbranih kuratorjev, skupin oblikovalcev in multidisciplinarnih strokovnjakov, ob tem pa deluje »kot poligon za preizpraševanje sistemov, proizvodenj, storitev, znanstvenih raziskav, humanističnih vprašanj in nepričakovanih pogojev našega življenjskega okolja. Raznolik spekter tem, ki jih obravnava BIO, se odziva na sodobne lokalne in globalne izzive ter se razširja onkraj samega oblikovanja.«