Na pobudo Kina Šiška in Gledališča Glej so organizatorji in producenti kulturnih prireditev pripravili anketo o obiskovanju kulturnih dogodkov v času pandemije. Anketo je med 10. in 28. junijem reševalo 2207 vprašanih. Organizatorje kulturnih prireditev je zanimalo, katere ukrepe so obiskovalci pripravljeni upoštevati ob obiskovanju dogodkov oziroma želijo, da jih zagotovijo organizatorji, ter kakšen odnos imajo do spremljanja dogodkov po spletu.

Poleg umetnikov samih so bili producenti kulturnih dogodkov med prvimi, ki so jih prizadele marca razglašene izredne razmere zaradi pojava novega koronavirusa. Z zaprtjem prizorišč dogodkov v živo ni bilo mogoče izvajati in obiskovati. Pet mesecev pozneje je organizacija kulturnih dogodkov še vedno negotova in prepuščena spreminjanju pravil o javnem zbiranju. Zato izsledki Raziskave vpliva covida-19 na obisk kulturnih prireditev in alternativnih oblik izvajanja kulturnih aktivnosti za organizatorje in producente predstavljajo pomembno vodilo pri načrtovanju strategije v prihodnosti. Najbolj spodbudno dejstvo pa je, da tri četrtine anketirancev pogreša obiskovanje kulturnih dogodkov.


 

Splet okoliščin

Ko so kulturna prizorišča zaprla vrata, so organizatorji nekatere aktivnosti prestavili na splet, kjer so uporabnikom ponujali prenose koncertov, arhivske posnetke predstav, živa branja, brskanje po arhivih itd. Spremljanje spletnih kulturnih vsebin domačih organizacij se je v primerjavi z obdobjem pred pandemijo v času njenega razmaha povečalo – 64 odstotkov anketiranih je občasno oziroma pogosto spremljalo spletne dogodke, a so se v 88 odstotkih strinjali, da spletni dogodki ne morejo nadomestiti živih. Okoli 14 odstotkov vprašanih si je občasno ali pogosto ogledalo plačljive kulturne vsebine na spletu, kar je za producente verjetno dobra novica za potencialni razvoj v tej smeri.

Najbolj pogosto so anketirani spremljali prenose koncertov alternativne glasbe (elektronika, glasbe sveta, jazz, metal …), vsebine institucionalnih prizorišče (CD, SNG Drama …) in koncerte popularne glasbe. Najmanj je bilo na spletu zanimanja za opero in balet ter koncerte klasične glasbe, kaže anketa.



Takoj za koncerti si je 63 odstotkov vprašanih na spletu najbolj pogosto ogledalo legalno dostopne filme in arhivske posnetke gledaliških predstav. Manj so spremljali delavnice, spletne edicije festivalov in spletne performanse. Tudi tukaj avtorji ankete (Hana Vodeb, Rok Avbar in Barbara Poček) vidijo priložnost za izboljšanje uporabnikove izkušnje manj spremljanih vsebin na spletu.


 

Vstopnica za virtualno izkušnjo

Izsledki ankete ponujajo tudi razmislek o plačljivosti vsebin na spletu. Dobra tretjina vprašanih je namreč pripravljena plačati za ogled spletnega prenosa kulturnih vsebin. Slaba tretjina ne bi plačala nič, največ (37 odstotkov) pa je do tega vprašanja neopredeljenih. To po mnenju avtorjev predstavlja »potencial za prepoznavanje ključnih elementov, ki bi skupino neodločenih v času zaprtja kulturnih prizorišč pretvorilo v skupino, ki je za prenos spletnih kulturnih dogodkov pripravljena plačati«. Za spletni dogodek bi vprašani plačali od 10–50 odstotkov nižjo ceno od siceršnje za živ dogodek, tako avtorji ugotavljajo, da gre »pri določanju cen spletnih dogodkov za pomembno točko preloma, ki meri cenovno elastičnost odjemnikov – ta je pri polovični ceni vstopnice v živo.«

Ugotovitve napeljujejo na zaključek, da nižanje cen za spletne dogodke, ki bi bili nižji od polovične vstopnice živega dogodka, ni smiselno. Pri določanju cene pa imajo največ manevrskega prostora organizatorji koncertnih prenosov na spletu, najmanj pa organizatorji filmskih projekcij.

V 78 odstotkih so vprašani sicer pripravljeni plačati več za dogodke v živo kot za njihove spletne prenose, kar pomeni, da tudi z ekonomskega vidika žive umetnosti ni smiselno nadomestiti z dostopom na spletu. Obiskovalci dogodkov v živo so pripravljeni tudi na dvig cen vstopnic, predvsem na račun zagotavljanja varnostnih ukrepov.


 

Strah ni faktor

Naslednja zanimiva ugotovitev je, da bi v primeru, če bi bila prizorišča med pandemijo odprta, v živo dogodke obiskala večina anketiranih – kar 97 odstotkov. Največ vprašanih bi obiskalo festivale, si ogledalo razstave, predstave in performanse, najmanj pa se bi jih udeležilo okroglih miz in pogovorov (te bi si raje ogledali na spletu).



Dvainšestdeset odstotkov anketirancev je odgovorilo, da jih sploh ni strah, da bi se med obiskom kulturnega dogodka okužili s covidom-19. Od organizatorja seveda pričakujejo, da zagotovi primerno varnost. Ob tem jih najmanj skrbi, da osebje na prireditvah nosi maske, da se cene vstopnic zvišajo na račun zagotavljanja varnosti in da bi bile cene vstopnic znižane zaradi tveganja, ki ga nosijo dogodki v živo.

Med stopnjo strahu in obiskovanjem dogodkov obstajajo statistično pomembne povezave glede na prostor dogodka. Kina in dvorane bi obiskovali vprašani z nižjo stopnjo izraženega strahu, medtem ko bi na dogodke na prostem prišli tudi taki z višjo stopnjo izraženega strahu pred virusom. Ta statistična korelacija govori v prid odločitvi, da se dogodke med pandemijo izvaja na prostem, saj bi se jih udeležili tudi ljudje, ki jih je bolj strah virusa, še ugotavljajo v raziskavi.