Kot so napovedali, člani neformalnega sestava Aktiva delavk in delavcev v kulturi nadaljujejo s protestom proti (ne)delovanju ministrstva za kulturo.
Danes ob 15. uri so imeli drugo kulturno akcijo. »Ne glede na vse naše pozive, dopise, izjave, apele, pojasnila in akcijo, Ministrstvu za kulturo še vedno ni jasno, o čem govorimo. Povedali bomo torej še enkrat,« so se odločili po video
odzivu sekretarke ministrstva za kulturo Ignacije Fridl Jarc, ki je sledil
prvi akciji za kulturo prejšnji torek. V njem je sekretarka zavračala očitke protestnikov, jih obtožila uničevanja kulturne imovine (okna zgradbe ministrstva za kulturo so oblepili s preslišanimi pozivi) in zatrdila, da ministrstvo deluje v interesu kulturnih ustvarjalcev.
Udeleženci protesta, ki je danes potekal pred Prešernovim spomenikom in ministrstvom za kulturo, so s seboj prinesli predmete, rekvizite, orodja, ki jih uporabljajo pri umetniškem delu, in jih protestno odložili pred resornim ministrstvom.
Kulturno romanje od Prešernovega spomenika do Ministrstva za kulturo. Foto: Jure Eržen
Aktiv delavk in delavcev v kulturi se je na sekretarkino izjavo odzval z javnim pismom in ga pred Prešernovim spomenikom, kjer se je druga akcija za kulturo začela, tudi javno prebral. Zbirno mesto je bilo simbolnega pomena, »Tipično za slovenski odnos do kulture je, da so najboljši umetniki, mrtvi umetniki, saj jim lahko samo postavijo spomenik, potem pa jih lahko ignorirajo in jim ni treba plačevati prispevkov,« je povedal govorec Jaša Jenull.
»Ukrepi, s katerimi se zdaj hvali MK, so socialni ukrepi in nimajo nikakršne zveze z umetniško oziroma kulturno produkcijo. Izjava, da je zaposlena oseba na MK v sedemdesetih dneh pripravila petdeset dopisov, se zdi kulturnemu občestvu, ki na dan pripravi na desetine dopisov, naravnost smešna. Omemba rednega dela MK ni v nikakršni zvezi z ukrepi zaradi posledic epidemije in je navadno zavajanje javnosti,« so zapisali v javnem pismu.
Rok Košir. Foto Leon Vidic
Rok Košir, antropolog in organizator koncertov
Najbolj zaskrbljujoča je neodzivnost pristojnih, pri kateri človek dobi občutek, da se ne ministrstvo ne minister ne borijo za svoj resor. O Počivalšku si lahko mislimo vse najslabše, ampak za svoj resor se bori kot ris, tudi za ceno padca vlade. Vsak minister bi se moral boriti za svoj resor, tako kot se je avstrijska kulturna ministrica zavzela in tudi odstopila, ko je videla, da svojih obljub ne more izpeljati. Po njenem odstopu pa so vendarle sprejeli ukrepe, s katerimi so z resnim finančnim vložkom izrazito podprli kulturne delavce. Pri nas govorijo o UTD, ne da bi vedeli, kaj je.
Pri sedanji garnituri je najbolj kritično tudi to, da nihče ne ve, kaj sploh lahko počne. Včerajšnji fijasko z NIJZ lepo pokaže duha ablasti in da ni stroka tista, ki odloča o zagonu kulturne scene in javnih kulturnih zavodov. Ob tem pa me zelo skrbi, da na nobenem protestu doslej ni bilo videti nobenega od direktorjev javnih državnih zavodov (ne govorim o mestnih kulturnih zavodih), ki so v tej situaciji najbolj pomembni za vnovičen zagon kulture. Možnosti sta dve: ali so riti ali pa so se zlizali z oblastjo, katere umetniški domet je domoljubna pesmica predsednika vlade in abotnost evropske poslanke iz iste stranke.
Odmik od realnosti
»Dejavnosti, ki se sproščajo in ki jih naslavlja sekretarka, so v mesecih nedela za časa epidemije (in zdaj, od razglasitve njenega konca) okrnjene za polovico, če ne še več. Če MK nima podatkov, da so bile pogodbe s samozaposlenimi v prenekaterem primeru preklicane, potem so njegove informacije zelo odmaknjene od realnosti,« piše aktiv v svojem odzivu, kjer ministrstvo še opozarja, da še vedno niso znani izidi razpisov za leto 2020, v negotovosti pa jih drži tudi rebalans državnega proračuna in njegov vpliv na kulturni sektor.
»Poznamo kulturne poklice, pri katerih večina ni zaposlena v javnih zavodih; predvsem gre za umetnike in alternativno, živo kulturo, ki je dolgoletna osnova, gradnik kulture na Slovenskem. Prav v tem segmentu deluje največ izjemnih umetnic, umetnikov, med katerimi so predvsem mladi, visoko šolani kadri, ki delujejo prekarno in so izgorevali že pred epidemijo. Celo zaposleni v institucijah ne bodo mogli izvajati programa brez zadostnih programskih sredstev. Pri tem velja še pomembno opozorilo MK, da živa kultura pri nas ne deluje zaprta v nacionalne okvire in je izrazito mednarodna, česar sekretarka ni upoštevala, pa vendarle si je privoščila navedbo, da je stanje domala nespremenjeno.«
Slovenska kultura in umetnost sta bistvo narodove identitete. Foto: Jure Eržen
»Ministrstva se sramujemo«
Aktiv ministrstvu očita tudi neaktivnost pri pripravi paketov vladnih ukrepov in svojo akcijo opredeli z besedami, »Kulturne delavke in delavci se MK sramujejo. Spričo načina njegovega delovanja (bolje rečeno: nedelovanja) so prisiljeni, da stopijo na ulico. Dialoga ni, delo kljub zahtevnim razmeram ni opravljeno, zato bodo delavke in delavci v kulturi pač morali stopnjevati akcije v javnem prostoru. Ta praksa, kajpak, ni nič novega, kajti umetnost in kultura v javnem prostoru aktivno in politično delujeta že odkar ga poznamo in pojmujemo kot javni, družbeni prostor.«
Udeleženci protesta so od Prešernovega spomenika krenili po Trubarjevi ulici do Ministrstva za kulturo, kjer so jih že čakali policisti in zaprta vrata. Kljub zvonjenju, se niso odprla, zato so pred vhodom v zgradbo začeli v kulturno organizirani vrsti drug za drugim odlagati predmete, ki jih sicer uporabljajo pri svojem umetniškem delu, a jim v obdobju ukinjene kulture ne služijo več. »Predali jih bomo zaposlenim na ministrstvu za kulturo, očitno jim naše delo ni pomembno in morda lahko oni z našim orodjem ustvarjajo živo kulturo v Sloveniji.«
Branko Završan. Foto Blaž Samec
Branko Završan, igralec
Večina sektorjev v umetnosti je poskušala do odločevalcev pristopiti na različne načine, a v zadnjem času, so se pristojne institucije popolnoma zaprle. Protest je edina pot, ki preostaja. Že brez projekcij je na dlani, da ta garnitura poskuša intenzivno vplivati na vsebino umetnosti, da gre v smer popularizacije in apeliranjem na nižanje honorarjev v smer ljudske kulture in celo amaterizma. Seveda nič proti amaterski umetnosti in kulturi, ampak mislim, da zdrav narod potrebuje zdravo umetnost in če tega nima, izgubi svojo identiteto. Zato potrebujemo premislek o tem sektorju, predvsem pa kontinuiteto.
Ministrstvo za kulturo zdaj deluje tako, da razbija sektorje, namesto, da bi se pogovarjalo s celotnim cehom določene branže - govorim lahko v imenu gledališča. S tem, da vabi posameznike na individualne pogovore, dela razlike med gledališči in med njimi vzpostavlja prioritete, ki jih ne bi smelo biti. Ne vem, zakaj bi morala biti na primer mariborska Drama pomembnejša od ptujskega gledališča.
Ob tem pa ministrstvo grozi z rezi v proračune, ki so od ZUJIF-a naprej enaki oziroma so se honorarji zmanjšali za 30 odstotkov, na filmu še več. Ko me povabijo k filmu, mi je nerodno, ker mi ponudijo honorar, ki sem ga imel, ko sem bil začetnik. Kvalitete, ki jo dokazujemo s svojim večletnim umetniškim delovanjem, se ne nagrajuje. Obravnavajo nas kot delavce v proizvodnji, nam štejejo ure dela in nihče ne zna oceniti, kaj je umetniško delo in kakšni napori so vanj vloženi.
Stvari so precej ne-umne. Kje je um? Kje je pamet? Kje je dialog? Te delitve sem in tja in zaklinjanje na mlado zgodovino, se morajo prenehati. Malo več progresivnosti.
Zavedati se moramo, da nacionalna kultura ne more vzdrževati sama sebe. Vdor komercialne umetnosti v državne institucije pa je blasfemija. Maksime kot so generirajte sami sebe, živite od svojega prihodka, pomenijo premik k pavšalnemu, psevdo-okusu neke približne publike. Umetnost mora tudi vzgajati in biti progresivna in to ni vedno všečno. Če nacionalna umetnost ne bo podprta, bo umrla in če umre kultura, umre narod. Ali kot se je pred leti izrazil pesnik Milan Jesih, »Človek lahko preživi brez poezije, človeštvo pa ne more.«
Gratis predstava
Pisala, čopiči, slikarske palete, skripte, zvezki, barve, šablone, notno črtovje, kovanci, računalniške miške, slušalke, lesene piščali, lasulje, plakati odpovedanih razstav, klobuki in oblačila so se kopičili pred vhodom ministrstva, v katerem so zaposleni, očitno nevede, kaj se dogaja, zmedeno iskali drug izhod.
Akcija je potekala utečeno in mirno, dokler igralec Primož Bezjak ni slekel svoje obleke in jo z lepilnim trakom prilepil na steklena vrata, takrat so policisti skočili, ga obstopili in zahtevali osebne dokumente. Foto: Jure Eržen
Akcija je potekala utečeno in mirno, dokler igralec Primož Bezjak ni slekel svoje obleke in jo z lepilnim trakom prilepil na steklena vrata, takrat so policisti skočili, ga obstopili in zahtevali osebne dokumente. Na vprašanje, kakšen prekršek je storil, niso imeli jasnega odgovora, zato so ob prigovarjanju udeležencev, da kratijo svobodo umetniškega izražanja, vzklikih »pustite nam dihati!« in »policija, represija!« prekinili postopek ugotavljanja identitete. Nato je svobodo umetniškega izražanja v odpor represiji izkazala še Katarina Stegnar.
Igralka Katarina Stegnar med policisti na drugi akciji za kulturo. Foto: Jure Eržen
»Ta predstava je gratis,« je komentiral raper Zlatko. Protest se je končal mirno in s pet-minutnimi ovacijami približno 400 udeležencev. Aktiv delavk in delavcev je že napovedal tudi tretjo akcijo za kulturo, ki naj bi se zgodila v kratkem.
Aktiv delavk in delavcev je že napovedal tudi tretjo akcijo za kulturo, ki naj bi se zgodila v kratkem. Foto Jure Eržen
Komentarji