Kaj je danes oblikovanje – in kaj vse bi lahko bilo? Kaj povezuje glive, džin, reciklirano plastiko in blago propadlih manufaktur nekdanje Jugoslavije? In kaj ima z vsem tem opraviti druženje v dobri stari oštariji?

Odgovore na ta vprašanja najdemo v slovenski predstavitvi na milanskem tednu oblikovanja, ki se bo kot Material bar odvila med 7. in 13. aprilom ter se v drznem, a neprisiljenem odmiku od enostavne predstavitve izdelka kot izida oblikovalskega procesa osredotoča na oblikovanje kot celostno dejavnost, podvrženo delovnim in miselnim procesom, materialom, okoljem in odnosom.

Projekt, za katerim pod okriljem Centra za kreativnost stojijo kuratorji Katarina Dekleva, Rok Oblak in Bor Pungerčič, ki so za predstavitev izbrali enajst razstavljavcev – Anselma, From Gaja, Hiša Mandrova, Nika Ravnik, Pjorkkala, Pečeno pohištvo, Prostorož, Miha Šajina, Salto Dionys, Gobnjak in Gin Brin –, ustvarjalce razume kot del skupnosti, kuratorja pa pojmuje kot soustvarjalca pri vzpostavljanju odprte, napredne, odgovorne oblikovalske produkcije ter napredne, odgovorne družbe.

»Gre za prakse, ki so nastajale počasi, organsko, z majhnimi uspešnimi koraki,« pravi Katarina Deekleva. FOTO: Črt Piksi

Dejali ste, da je Material bar nastal kot svojevrsten odziv na splošno stanje slovenskega oblikovanja.

Katarina Dekleva: Ja, vsi, ki delujemo na področju oblikovanja, se soočamo s propadom oziroma zatonom industrije, ki v Sloveniji danes deluje v bistveno manjšem obsegu kot nekdaj. Fabrike, ki bi imele hišne oblikovalce za razvijanje stvari, so v večini stvar preteklosti. In ker ni več takšne industrije, moramo tudi o industrijskem oblikovanju govoriti drugače. Oblikovanje, ki ga predstavljamo, ni unikatno, nikakor pa ne moremo govoriti o velikoserijskem.

Pomemben je tudi kontekst sedanjega časa, sveta, v katerem je predmetov na žalost ali na srečo čisto preveč, in tudi zaradi tega mora oblikovanje zasesti svojo nišo in najti novo vlogo. V petdesetih in šestdesetih letih, ko se je industrija v Jugoslaviji postavljala, je bil cilj čim bolj kakovostno, čim hitreje in čim ceneje opremiti na tisoče praznih blokovskih stanovanj in hiš, zdaj pa ima oblikovanje neko drugo vlogo, vezano na širjenje znanja, povezovanje, porabo zavrženih materialov in tako dalje.

Bor Pungerčič: Spremenil se je tudi način dela oblikovalca. Prej je od naročnika prejel nalogo ali problem, ki ga je rešil s predmetom. Ta predmet je nekdo izdelal in še nekdo tretji prodajal. Danes pa se oblikovalci soočajo s tem, da si morajo sami ustvariti nalogo in najti kupce. To privede do tega, da je odnos do naloge in kupcev drugačen, da ti niso več le potrošniki, ampak so veliko bolj udeleženi v procesu, kar se kaže tudi pri marsikaterem od avtorjev, izbranih za Material bar.

Katarina Dekleva: Ja, gre za prakse, ki so nastajale počasi, organsko, z majhnimi uspešnimi koraki.

Tomato Košir: Pozorni bodite pri tistih, ki veliko govorijo, a malo povejo

»Ne gre le za objekt, ki je lahko izdelan kjerkoli oziroma ga lahko izdela kdorkoli, temveč je v ospredju človek, ki ima neko zaledje, orodja, znanja, skupnost,« poudarja Rok Oblak. FOTO: Črt Piksi

Kako se vaš koncept umešča v kontekst dosedanjih razstav?

Bor Pungerčič: Glede preteklih slovenskih predstavitev na milanskem tednu oblikovanja je tako, da je Center za kreativnost doslej interno pripravil izbor izdelkov, ki jih je nato razstavil v Milanu. Letos so prešli na nov sistem, pri katerem je kuratorska ekipa izbrana na javnem razpisu na podlagi predstavljene ideje. Sami smo v tem prepoznali priložnost, da predlagamo koncept, ki odstopa od statusa quo, od dosedanje prakse – in slednjo tudi preizprašuje. Ker je šlo za dokaj drzen prelom, smo toliko bolj veseli in hvaležni, da je tudi komisija prepoznala relevantnost takšnega pristopa.

Katarina Dekleva: Ko smo se prijavljali in se vprašali, kaj aktualnega in dobrega lahko pokažemo, nismo prišli do izdelkov, temveč do praks.

Rok Oblak: Zdi se nam, da so tako pri nas kot po svetu prakse posameznikov oziroma metode izdelovanja premalo poudarjene. Gre namreč za prakse, do katerih so izdelovalci dospeli sami in ki imajo dolgoročne, boljše, bolj zanesljive učinke na ekonomijo, ekologijo in družbo.

Ob tem so v veliki meri vpete v lokalno okolje izdelovalcev.

Bor Pungerčič: Tako je. S tem, kar delajo, v veliki meri odgovarjajo na določena lokalna vprašanja, se odzivajo na potrebe in danosti v lastnem okolju, pri čemer so konteksti in izzivi obenem tudi globalni. Pomembno je, da prakse, ki smo jih izbrali, delajo s tem, kar je, in da jih mi predstavljamo takšne, kakršne so, brez pretenzij, brez nepotrebne paradnosti, brez šminke, ki zaznamuje velik del oblikovanja, posebno ko gre za množično produkcijo. Ob tem gre za izrazito optimistične, živahne, propulzivne prakse in prav to energijo smo hoteli prenesti, to aktivnost, dejavnost, iznajdljivost.

Rok Oblak: Poleg tega so prakse toliko bolj bogate, govorijo o veliko več stvareh hkrati. Ne gre le za objekt, ki je lahko izdelan kjerkoli oziroma ga lahko izdela kdorkoli, temveč je v ospredju človek, ki ima neko zaledje, orodja, znanja, skupnost. To je lahko veliko bolj zanimivo ter deluje na veliko več ravneh kot le predstavitev objektov.

Bor Pungerčič: Na to temo se kar naprej vračamo, a predmetov imamo res več kot dovolj. Imamo jih toliko, da niso več zanimivi. Kot je rekel Rok – ljudje so zanimivi. In ljudje so pomembni.

Projekt ustvarjalce razume kot del skupnosti, kuratorja pa pojmuje kot soustvarjalca pri vzpostavljanju odprte, napredne, odgovorne oblikovalske produkcije ter napredne, odgovorne družbe. FOTO: Črt Piksi

Omenjeno sodi na polje tako imenovanega action designa, ste dejali. Za kaj gre pri takšnem pristopu k oblikovanju in kakšno vlogo igrajo pri tem skupnosti?

Rok Oblak: Omenili smo že, da je akcija vselej reakcija na določeno okolje oziroma na specifike okolja, ki jih prepoznaš. Vezana je tudi na lastne sposobnosti in znanja – če se ukvarjaš z glino, boš v tistem okolju našel glino, če se ukvarjaš z lesom, boš poskušal najti les. V tem pogledu se avtorji odzivajo na tisto, kar prepoznavajo kot napačno ali nezadostno.

Eva in Aljaž iz Hiše Mandrove se na primer odzivata na dejstvo, da se lesna industrija izvaža. Pred leti sta se v Novem Kotu sama spoprijela z zahtevno prenovo tradicionalne lesene domačije, zdaj pa z delavnicami tam obujata in širita znanje tradicionalne obdelave lesa. Prepoznala sta, da je ta vpetost v lokalno okolje pomembna, da so pomembni lokalni materiali, in čeprav sta na odročnem delu Slovenije, ljudje zdaj prihajajo k njima, da bi se priučili teh znanj.

Katarina Dekleva: Za večino izbranih razstavljavcev velja, da so pomemben del njihove prakse tudi tečaji, delavnice in druge metode širjenja pridobljenega znanja. Tako se brišejo tradicionalne meje, prakse postajajo dostopnejše, ljudje so lahko bolj neposredno udeleženi v proces, kar pomeni, da se spreminja tudi dojemanje tega, kaj oblikovanje je.

Bor Pungerčič: Oblikovanje se s tem demokratizira, z vključevanjem v prakso, v izdelavo, pa se posameznikova vloga spremeni iz potrošnika v soustvarjalca. Če gre prej za pasivnost, pri kateri zgolj nekaj kupiš, konzumiraš, zdaj tvorno, dejavno sodeluješ pri nastanku tega ali onega. Temu smo sledili tudi pri snovanju predstavitve, saj je ravno toliko kot to, koga predstavljamo, pomembno tudi, kako predstavljamo.

»Takšna razstava in takšne prakse spreminjajo odnose, ki jih imamo – do predmetov, do ljudi, ki izdelujejo te predmete, ter tudi do lastnega dela, lastne sposobnosti,« pravi Bor Pungerčič. FOTO: Črt Piksi

Predstavitev je zasnovana kot javni družabni prostor, kot bar oziroma oštarija z osrednjim šankom, delovnim pultom, za katerim se v tedenskem razporedu zvrstijo avtorji, ki bodo obiskovalcem ne le prikazali svoje prakse, temveč jih tudi povabili k preizkušanju, soustvarjanju.

Bor Pungerčič: Res je, želeli smo si, da bi vsak izmed izbranih v Milanu predstavil nekaj, kar je že razvil, kar že počne, ne pa nečesa novega, izumljenega posebej za to priložnost. Obenem se nam je zdelo pomembno, da to njihovo obstoječo prakso predstavimo čim bolj celostno, v vsej živosti, česar prek klasične postavitve, omejene na izdelke, fotografije, videe in besedila, ne bi mogli storiti.

Rok Oblak: Kar hitro smo sklenili, da morajo biti avtorji fizično prisotni na kraju samem, in sledila je ideja bara oziroma oštarije ter programa, v okviru katerega vsak lahko neobremenjeno komunicira lastno prakso oziroma predaja ter si izmenjuje veščine in znanje.

Bor Pungerčič: Kot pri vsaki oštariji gre za prostor dobrodošlice, gostoljubja in veselja.

Katarina Dekleva: In kot v oštariji tudi pri nas lahko sedeš za šank, se vključiš v delo avtorja, ki takrat stoji za njim, lahko pa tudi samo malo pošpegaš, postojiš ob njem, in se nato pomakneš dalje.

Bor Pungerčič: Želeli smo si, da bi bila postavitev do neke mere nevsiljiva, prilagojena tudi izrazito pretočni naravi te razstave. Zasnovali smo program, v katerega lahko prosto vstopaš in izstopaš, lahko gledaš od blizu ali od daleč, lahko sodeluješ ali ne. Zopet gre za demokratičnost, sproščenost, za to, da se odpirajo priložnosti za povezovanje in druženje tako med razstavljavci kot med obiskovalci, ne pa za golo produktivnost.

Rok Oblak: Glede na koncept oštarije – kamor prideš, sedeš, naročiš kavo in prebereš časopis – smo namesto razstavnega kataloga in drugega promocijskega gradiva zasnovali časopis, v katerem so med drugim predstavljeni vsi izbrani avtorji in bo na razstavi prosto dostopen.

Bor Pungerčič: Pri vsem tem je bistveno, da takšna razstava in takšne prakse spreminjajo odnose, ki jih imamo – do predmetov, do ljudi, ki izdelujejo te predmete, ter tudi do lastnega dela, lastne sposobnosti. Ob tem pri klasični postavitvi, zasnovani na izboru fotografij, besedil in drugega gradiva, zares govori samo kuratorjev glas. Mi pa smo si želeli, da bi stopili v ospredje avtorji, saj je tako stvar bolj enakopravna, avtonomna in veliko bolj živa.