Dobrodošli v slovenskem jeziku

Poletna šola slovenskega jezika, tokrat v 38. izvedbi, je v učilnice filozofske fakultete v Ljubljani letos privabila 103 učence iz 32 držav. Največ jih prihaja iz Argentine, ZDA, Nemčije in Italije, nekaj tudi iz bolj oddaljenih držav, kot so Brazilija, Kitajska in Japonska.

Zanimanje za učenje našega jezika je, kot ugotavljajo na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik ljubljanske filozofske fakultete, v zadnjih petih letih bolj ali manj enako, saj je na poletni šoli vedno okoli sto udeležencev.

Mnogi pridejo, ker si želijo priti v stik s svojimi slovenskimi koreninami in jezikom staršev ali starih staršev, nekateri se jezika učijo zaradi študija ali službe, nekateri imajo slovenskega partnerja ali partnerko, se pa najdejo tudi taki, ki se jim zdi slovenščina zanimiv in edinstven jezik.

Nekatere smo ujeli po pouku in z njimi izmenjali nekaj (slovenskih) besed, tik preden so oddrveli na ekskurzijo v Arboretum.


 

Yuguang Zhou, Kitajska

»Razlog, da sem se vpisal na tečaj, je povezan z mojim študijem. Prihajam sicer iz majhnega mesta na severu Kitajske, ki ima še vedno pol milijona prebivalcev, vendar pa študiram v v Münchnu v Nemčiji. Sem doktorand zgodovine, ukvarjam se z odnosi med SFRJ in Kitajsko v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Dobil sem štipendijo za dvotedenski tečaj, vsak dan po pouku pa hodim v Arhiv Slovenije, kjer fotografiram dokumente, ki jih potrebujem za raziskovanje. Prva beseda, ki sem se je naučil v slovenščini, je beseda oziroma besedna zveza lepa beseda. Z jezikom se sicer prvič srečujem, vendar govorim že srbohrvaško, zato mi je malo laže. Je pa res, da zaradi tega včasih malo mešam besede. Najzahtevnejša je izgovorjava, denimo besed, kot sta lažni prijatelj, in naglas.«


 

Romina Vila, Urugvaj

»Starši moje babice so bili iz Jugoslavije, med vojno so se preselili v Urugvaj. Tako smo v družini vedno imeli jugoslovanske in pozneje slovenske potne liste. Kljub temu pa o koreninah naše družine ne vem ničesar, saj nam prababica in pradedek o preteklosti nista pripovedovala. Zato bi rada raziskala družinsko zgodovino. Prvič sem prišla pred dvema letoma, tokrat sem se udeležila tudi tečaja slovenščine. Najzahtevnejše se mi zdi usvajanje dvojine, kajti to je del, ki je najbolj drugačen od drugih jezikov, sicer pa sem pričakovala, da bo še teže, kot v resnici je. Prvi stavek, ki sem se ga naučila, je vprašanje Kako si?«

Cecilia Gonzalez se slovenščine že pet let uči v Buenos Airesu. FOTO: Roman Šipić

 

Cecilia Gonzalez, Argentina

»Moja babica je bila iz Slovenije, zato sem si vedno želela izvedeti več o kulturi in deželi, kjer je odraščala, o naši družinskih koreninah. V Buenos Airesu sem se vpisala na študij slovenščine, saj imamo na univerzi lektorat ljubljanske filozofske fakultete. Profesorica nam je že večkrat omenila štipendije za tečaje v Sloveniji, prijavila sem se in uspelo mi je. Zdaj sem tukaj dva tedna, v Buenos Airesu se učim jezika že pet let, a je zelo težko. Zelo dobro že razumem, imam pa težave pri konverzaciji, zato je takšen tečaj zelo dobrodošel. Še posebej zahtevna se mi zdi slovnica oziroma pravilna uporaba besed v stavkih. Vaje že lahko dobro rešim, toda ko je treba sestaviti besede v stavek v vseh pravilnih oblikah, je precej več težav. Moja prva beseda v slovenščini pa je bila dobrodošla.«