Birokracija za kulturo in narodov blagor

Na zaprti seji nacionalnega sveta za kulturo (NSK), drugi v novi sestavi, je prejšnji teden državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Petra Culetto razkrila članom izhodišča za oblikovanje novega nacionalnega programa za kulturo od leta 2020 do 2027 (NPK) in spremljajočega operativnega dela za obdobje 2020–2023.

Člani sveta bodo z ministrstvom še pilili predlog, vmes bo tudi javna obravnava, ki bo gotovo – tako kot prejšnje – prinesla veliko novih predlogov zainteresirane javnosti.

Odziv članov NSK, predsednice Uršule Cetinski, Andreja Gasparija, Maše Jazbec, Marka Vatovca, Mitje Čandra, Jurija Krpana in Iztoka Kovača, je bil jasen, poudarili so razvojno naravnanost uvodnega osnutka besedila, s katerim so se seznanili, poudarili potrebo po medresorskem povezovanju kulture z drugimi področji in opozorili na nujnost repozicioniranja delovanja ministrstva za kulturo, s čimer naj se dvigne kakovost upravljanja in debirokratizira kulturni sektor. Predlagali so, da bi bili ukrepi, ki jih bosta vsebovala oba predloga omenjenih dokumentov, zastavljeni realno in uresničljivo.
 

Vase zagledano birokratsko igrišče

Državna sekretarka, ki je s strokovnimi sodelavci predstavila svetnikom izhodišča oblikovanja novega NPK, je povedala, da je bila v oblikovanje tega dokumenta javnost vključena na podlagi več delavnic in programa Inovativen.si.



V pripravi sta tako nacionalni program za kulturo (NPK) od leta 2020 do 2027 kot akcijski načrt, se pravi operativni del NPK od leta 2020 do 2023. Po besedah državne sekretarke naj bi oba dokumenta javno obravnavali januarja ali februarja 2020, in ugotoviti je mogoče, da bo šele takrat z njimi seznanjena prava javnost, ki bo ukrepe kulturne politike, kakor bo zastavljena v nacionalnem programu, tudi občutila pri delovanju.

Mogoče je sklepati, da je javnost, ki jo državna sekretarka omenja, interna javnost, birokracija, delavnice, program Inovativen.si pa njeno igrišče, ki nima veliko povezav z realnostjo, saj se zdi svetlobna leta oddaljeno od problemov samozaposlenih v kulturi ali nevladnikov, zavodov, odvisnih od projektnega financiranja in lastne iznajdljivosti.
 

Usposabljanje za inovativnost

To je mogoče sklepati po tistem, kar je videti na spletni strani programa: gre za program Usposabljanje za inovativnost v državni upravi, usposabljanja so namenjena uslužbencem v javni upravi, tisto, kar je omenjeno kot tematika, tako imenovani moduli, pa po vsebini ne obeta veliko, saj govori o tistem, kar bi javni uslužbenec moral obvladati, ali o tistem, kar se zdi za »uporabnike« njihovih storitev nepotrebno.

Razlaga modulov: moderiranje (kaj je to in kako uspešno voditi skupinski proces komunikacije), agilno delo (gremo v pravo smer), kreativno-lateralno razmišljanje (postanimo bolj ustvarjalna državna uprava), kreativno pisanje (za bolj jasna in zanimiva sporočila), osnove vizualizacije (hitro skiciranje in boljši prikaz misli), učinkovita predstavitev (naj se naše sporočilo vtisne v spomin), evalvacija (kako vemo, da smo na pravi poti), oblikovalsko razmišljanje oziroma design thinking, elevator pitch (izkoristimo trenutek).
 

»Na bolje!«

Samoimenovana inovacijska skupnost je znotraj sebe zgradila mrežo »ambasadorjev inovativnosti«, »posameznikov, od katerih pričakujemo aktivno vlogo tako v inovacijski skupnosti kot znotraj delovnega okolja, v katerem delujejo.

Ambasadorji inovativnosti so odprte osebe, ki se rade učijo, nenehno iščejo možnosti za izboljšave in si želijo delovati drugače – trenutno je v mreži že 68 ambasadorjev.« Vsi delujejo za narodov blagor, »za boljši jutri«, so del »visoko motivirane skupine za spremembe na bolje«, želijo si »spreminjati družbeno in poslovno okolje na bolje«.

V prvih mesecih prihodnjega leta, ko bosta dokumenta v javni obravnavi, bo mogoče videti, kaj bo pomoč predstavnikov inovativne skupnosti prinesla kot strateški cilj nacionalnega programa za kulturo, političnega strateškega dokumenta, kako bo definirala njegov namen, določila, kako se kaže javni interes v kulturi, kako bo zarisala pot do novega modela kulturne politike in verodostojno razrešila podobna temeljna vprašanja, predvsem pa zagotovila ustrezno financiranje svojega resorja.
 

Kohezijska sredstva, digitalizacija …

Nacionalni svet za kulturo je na seji prejšnji teden definiral tudi osrednje teme, ki jih bo obravnaval prihodnje leto: posvetil se bo problematiki vključevanja kulture v kohezijske politike, konec oktobra je zato na ministrstvo za kulturo naslovil prošnjo za poročilo o uresničevanju kohezijskih projektov na področju kulture v sedanji perspektivi in načrt umeščanja kulture v kohezijsko politiko v naslednji finančni perspektivi, ki bo gradivo za razpravo.

NSK se bo soočil s prostorsko problematiko v kulturi, s katero se spoprijemajo tako javni zavodi kot nevladne organizacije (podal je pobudo za analizo načrtovanih, a nerealiziranih investicij v kulturno infrastrukturo od osamosvojitve dalje in analizo javnih sredstev, porabljenih v ta namen), pregledal bo stanje digitalizacije v kulturnem sektorju v smislu zagotavljanja boljšega in hitrejšega dostopa do kulturnih in drugih vsebin s pomočjo sodobnih tehnoloških in komunikacijskih sredstev.
 

Medresorsko sodelovanje

Svetniki bodo debatirali tudi o perspektivi razvoja slovenske muzejske mreže, poti k optimizaciji javne službe varstva premične kulturne dediščine (v tem okviru bodo pregledali učinke prenove sistema po uveljavitvi zakona o varstvu kulturne dediščine pred dobrim desetletjem) ter o novih okoliščinah delovanja muzejev.

Ena od tem NSK prihodnje leto bo medresorsko sodelovanje med ministrstvom za kulturo in drugimi ministrstvi (NSK je podal pobudo za analizo pozitivnih učinkov medresorskega sodelovanja s primeri dobre prakse iz Slovenije in tujine), člani sveta bodo obravnavali tudi dostopnost kulture v Sloveniji (geografsko, glede na socialne okoliščine, ranljive skupine, posebne potrebe »uporabnikov« kulture in demografske posebnosti).

                                                                 ***
 

»Imamo težave s konstruktivnostjo, negativni smo zelo hitro«

Uršula Cetinski, predsednica nacionalnega sveta za kulturo
 

Člani NSK ste opozorili na nujnost repozicioniranja delovanja ministrstva za kulturo. Na kaj merite?

Ker sta kultura in umetnost specifični in ju ne moremo meriti s podobnimi merskimi enotami kot marsikaj drugega, si želimo, da bi bil sistem kolikor je mogoče prilagojen posebnostim kulture in umetnosti, ne pa obratno. Da bi bil sodoben, dinamičen, odprt servis, ki spodbuja kreativnost in kulturni potencial, ki je živ in nenehno spreminjajoč se organizem, od katerega imamo korist vsi, ne le kulturniki. Pred kratkim sem na konferenci o kulturnem turizmu zasledila podatek, da zaposlitev enega muzealca v manjših krajih potegne za seboj šestindvajset zaposlitev iz drugih panog. Mislim, da kulture ne gre razumeti zgolj kot turistične vsebine, čeprav je lahko tudi to.
 

V oblikovanje novega NPK, ki ga še čaka javna razprava, je bila javnost vključena na podlagi delavnic in programa Inovativen.si, a temu bi lahko rekli interna javnost.

Ministrstvo za kulturo je pripravilo devet delavnic, tako v Ljubljani kot v Kranju, Novem mestu, Mariboru in Kopru. Izsledki so javno objavljeni na spletni strani ministrstva za kulturo. Dve sta bili res namenjeni zaposlenim na kulturnem ministrstvu, preostalih sedem je bilo odprtih za vse zainteresirane. Javna razprava bo najbolj dinamična v začetku prihodnjega leta, ko bo predlog osemletnega nacionalnega programa za kulturo in štiriletnega akcijskega načrta s konkretnimi cilji dokončan in v javni obravnavi. Šele takrat se bo tehtna javna razprava v resnici začela. Upam, da bo kakovostna, saj imamo v Sloveniji na vseh področjih precej težav s konstruktivnim razmišljanjem, negativni pa smo zelo hitro, in tudi zaradi tega kot družba nismo tam, kjer bi lahko bili.
 

Je v vključevanju kulture v kohezijske politike iskati pomoč za izvedbo gostovanja v Frankfurtu 2022?

Predstavitev Slovenije kot osrednje gostje na frankfurtskem knjižnem sejmu, ki je pomemben dogodek za Slovenijo, je res povezana s črpanjem kohezijskih sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj, kjer je v ta namen rezerviranih 4,5 milijona evrov. Javna agencija za knjigo se z vladno službo za kohezijo dogovarja leto in pol ter čaka na dokončno odobritev.
Tako ta projekt kot verjetno tudi EPK 2025 in morda še kateri drugi je tako imenovana mehka vsebina, zato se način črpanja razlikuje od siceršnjih tako imenovanih trdih vsebin, pri katerih gre predvsem za infrastrukturne projekte. Nacionalni svet za kulturo si prizadeva, da bi bili procesi črpanja za izstopajoče kulturne projekte čim bolj prilagojeni kulturnim specifikam, saj so ti že tako zelo zapleteni. V proračunu za kulturo namreč ni sredstev za izstopajoče kulturne projekte, kar seveda ni dobro, naša država pa jih nujno potrebuje, če hoče slediti evropskemu razvoju. Učinkovito črpanje kohezijskih sredstev, tudi kadar gre za kulturo, je interes vseh državljanov.
 

Kakšen zalogaj je digitalizacija v kulturnem sektorju?

Članica sveta Maša Jazbec je poudarila, da so digitalni trendi čedalje bolj tesno povezani s kulturo in umetnostjo, vključujejo različne načine zbliževanja kultur, medijev in informacijskih tehnologij; informacijske tehnologije so izziv za tradicionalno razumevanje kulture. V kulturi se tega zavedamo, vendar smo zaradi skromnega finančnega položaja na tem področju v zaostanku, saj primanjkuje tako znanja kot orodij. Predvsem pa tesnejše povezanosti med kulturo, znanostjo in gospodarstvom.