Andrej Capuder ni samo molil in delal

Dr. Andrej Capuder je bil klasični tip intelektualca, kakršnih je po njegovi smrti ostalo v Sloveniji zelo malo. Tradicionalističen, za mnoge konservativen, a priori že zgolj zato, ker je bil iz katoliškega miljeja. Manj znano je, da je bil na tekočem s sodobnim dogajanjem v kulturi, politiki, družbi, da njegovi pogledi niso bili zamejeni s plašnicami akademskega intelektualizma, pravovernega cerkvenega krščanstva, desničarskih političnih strank.

Ni bil vernik nikogar in ničesar, kar je na tem svetu, njegovi pogledi so se spreminjali sorazmerno z novimi spoznanji. Večkrat so ga razočarali ljudje in dogodki, če so bila izneverjena njegova pričakovanja, bil je občutljiv, zato je do vsega razvil ironično distanco. V svoji pikrosti je bil duhovit, z besedami je bil neposreden, pogosto impulziven, kar so mnogi težko prenašali, zato so se z njim ali on z njimi razhajali. Skrhali so se odnosi z njegovimi nekdanjimi političnimi sopotniki in cerkvenimi možmi. Bil je bolj izobražen od večine drugih in to je rad dal vedeti, brez zadržkov pa se je loteval tudi težkih zidarskih del na družinskem vikendu v Vremski dolini, domačiji svoje žene Majde.

V konfliktu z dobo

Zdelo se je, da so ga razhajanja včasih bolela, saj je bil zelo družaben človek, rad je pripovedoval zgodbe, bil je mojster anekdot, prav tako jih rad poslušal. Rad se je čutil cenjenega, morda je bila to tudi samovšečnost, ampak razumljivo je, da človek, ki naredi velike stvari, za povrh v samoti, želi, da je to opaženo, kolikor toliko konsenzualno družbeno in državno verificirano. A njegovo delo – prevajalsko, literarno, filozofsko – ni bilo tako verificirano, ni dobil najvišjih nagrad, čeprav so bile nekatere njegove stvaritve prepoznane kot monumentalne. Vseskozi je bil v konfliktu z dobo, tako po ideološki kot estetski plati.
O Andreju Capudru njegovi dijaki s Šubičeve gimnazije in študenti s Filozofske fakultete v Ljubljani govorijo spoštljivo. Bil je pač eden tistih legendarnih profesorskih likov, ki se učencem za vekomaj vtisnejo v spomin. Večina pa si je o njem ustvarila mnenje v času, ko je bil dve leti kulturni minister v prvi vladi samostojne Slovenije, v koaliciji Demosa, sam je bil takrat član Slovenskih krščanskih demokratov.

Drugačen minister

Bil je drugačen minister, kot smo jih bili vajeni, ampak vse je bilo drugače po prvič večstrankarskih volitvah, vsi ministri so bili drugačni, vključno s prvim. Toda kulturniki so bili, kakor vedno in kakor jim pritiče, najglasnejši, ko je vpeljal spremembe, predvsem v povezavi z njim namenjenim denarjem. Ko pa so iz ministrovih ust slišali ora et labora, moli in delaj, so v tem prepoznali oznanilo restavracije krščanskih podobic v umetnosti in prepisovanje srednjeveških rokopisov.

Minister Capuder ni imel rad zatohlega sveta, rad pa je imel stare reke, ki jih je tu in tam navrgel, da bi spomnil na neke stare vrednote in da bi provociral. On sam sploh ni samo molil in delal, preveč rad je imel življenje v vsej njegovi pestrosti, za njegovo prevzgojo pa so, kolikor je bilo treba, poskrbele njegove ženske: žena, tri hčere in dolgoživa mati pa tudi številni vnuki.
Fantovska leta je intenzivno preživljal na ulicah v središču Ljubljane, bil je saksofonist v jazzovskem orkestru.

Politična epizoda

Tudi sama sem bila med tistimi, ki smo si mnenje o njem ustvarili na podlagi njegovih političnih izjav, pa čeprav sem vedela, da je bila politika le čisto kratka epizoda v njegovem življenju; navsezadnje ni postal znan zaradi politike, ampak zaradi epohalnega prevoda Dantejeve Božanske komedije, s katerim se je ukvarjal deset let, med svojim dvajsetim in tridesetim letom. Dr. Capuder se je od takrat naprej trudil združevati védenje in izkušnjo, po vzoru Danteja, ki je s svojo Božansko komedijo posrkal vso vednost in izkušnjo srednjega veka. Dante je bil za Capudra prava univerza. Bili so še številni drugi prevodi iz francoščine, španščine, portugalščine, italijanščine, in čeprav je bil romanist, tudi iz nemščine – zahtevnih in pomembnih del, in njegova avtorska dela – akademska, poezija, proza, politični spisi in esejistika, v kateri se je posvetil tako antičnim kot modernim avtorjem. Od prvega romana Bič in vrtavka (1975) prek Rimskih sonetov do Povesti o knjigah in čisto nazadnje esejev Zamrznjene besede (2017) v zadnjih letih življenja, vmes pa je napisal in prevedel zelo veliko, med drugim Petrarkove sonete. S prevodi je brusil svoj slog in tudi okus, razširjal si je obzorje in vadil misliti.

Veleposlanik in Pariški dnevnik

Vmes je bil veleposlanik v Parizu in Rimu, od koder se je vrnil s knjigama, Pariškim dnevnikom in Rimskimi soneti. Pariški dnevnik sem brala z velikim zanimanjem, ko je izhajal kot podlistek v Družini, in potem še kot knjigo. Ko je izšel v knjigi, so ga brali mnogi, in še danes, dve desetletji po izidu, je tema pogovorov. Velik odziv na knjigo mu je godil, ni pa to bilo delo, na katero je bil sam najbolj ponosen. A tako pač je, okusi bralcev in avtorjev se vselej ne ujemajo. V knjigi ne manjka trivialnosti, ki jih ljudje radi prebirajo in na katere tudi sam ni bil imun. Vrh tega je knjiga napisana berljivo, kar v slovenskih literarnih krogih včasih
velja za žaljivo oznako.

Moj pogled na Andreja Capudra se je spremenil, ko sem leta 2012 na knjižnem sejmu prisluhnila njegovi predstavitvi knjige Sørena Kierkegaarda Dejanja ljubezni, ki jo je takrat prevedel. Bil je retorično vešč, luciden in duhovit, predstavitev Kierkegaarda je pospremil z opazkami o življenju, ljubezni in aktualni politiki, prav fascinantno je bilo, kako je znal z občinstvom. Kierkegaarda je prevajal iz nemščine, kajti francoski prevod je hitro odložil kot površen, pri roki pa je imel še danski izvirnik. Nemščine ni študiral, se je je pa v šoli učil osem let, a za prevajalca je pomembno, da najde sozvočje z avtorjem, je povedal takrat, in pozneje v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo še to, da so za enakovredno »prestavo« v materni jezik potrebne malone iste kvalitete kot pri pisatelju ali pesniku.

Na tisti predstavitvi na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu sva se začela pogovarjati. Takrat mi je povedal, da piše knjigo Povest o knjigah, potem sva se tu in tam slišala po telefonu. Ko je bil že pri koncu, mi je dejal, da se mu zatika pri zadnjem poglavju, bolj kot pri vseh drugih. V njem je govoril o cerkvi.

Ko je knjigo končal, mi jo je prinesel in leta 2015 sva naredila intervju za Sobotno prilogo. To je eden mojih najljubših intervjujev, kajti Capudrovi odgovori so bili odlični. Med nama se je takrat vzpostavila nekakšna kemija, ki se je ohranila še po tem.

Kritičen do cerkve

V intervjuju je na vprašanje, zakaj mu je šlo tako težko pisanje o cerkvi, odgovoril: »To pa zato, ker dvoličnosti nisem iskal samo pri režimu, ki nam je vladal skoraj petdeset let, pač pa tudi pri cerkvi, ki ji še vedno pripadam. Vidite, v teoriji je stvar jasna, cerkev je z enim licem obrnjena k Bogu, z drugim pa k človeku. A kako boš v praksi ločil oboje? Ko je papež Urban v 12. stoletju pognal krščansko Evropo v križarske vojne z bojnim klicem Bog hoče (Deus vult), kam je gledal, koga je poslušal? To vprašanje se je vseskozi ponavljalo v zgodovini in se ponavlja še danes. Zato pa sem tako pozoren na dogodke zadnjih dvesto let, od francoske revolucije dalje, ko se je začel prazniti krščanski mit, tja do padca berlinskega zidu, ki je na novo premešal politične in ideološke karte v Evropi. Papeži tega obdobja, dvanajst jih je bilo, so pri tem mešanju kart odločno in odločilno sodelovali.

Najbolj usodno nas je Evropejce zadel in nas še zadeva t. i. kulturni boj, ki ga je sprožil v svoji znameniti encikliki Sillabus iz leta 1864 papež Pij IX., ki je nota bene danes razglašen za svetnika. Provokacije za ta ideološki spor so kajpak prišle z levice, z liberalne in framasonske strani, a cerkev je z obema rokama pobrala rokavico in jo je vrgla Evropi v obraz. Takrat je papeštvo en bloc zavrglo vse, kar je danes dediščina sodobnega sveta. Posledice tega usodnega dejanja, ki se je obenem pokrilo še z avtoriteto papeške nezmotljivosti, so vidne še danes, tudi in predvsem pri Slovencih, ki smo vedno veljali za najbolj papeške med vsemi. Naša bratomorna vojna 1941–45 je zrasla na tej gredi, ki so jo s tako skrbjo okopavali Mahnič et consortes. Tej patološki skrbi za čistost vere, ki jo z modernim izrazom imenujemo fundamentalizem, še danes ni videti konca, četudi se že samo papeštvo obrača na bolje. In je že skrajni čas.«

Sprava še ni za jutri

Na Andreja Capudra se je usul plaz pisem bralcev v Družini, potem ko je v intervjuju dejal, da tragični dogodki leta 1945 niso prišli iz nič in da si kristjani ne bi smeli zatiskati oči pred nasiljem, ki ga je v zgodovini našega naroda izvajala katoliška stran. Prav tako je razburjala, še posebej Slovence v Argentini, njegova izjava, da je bila NOB hkrati verska in državljanska vojna. Enak odziv v tako imenovanem njegovem taboru je imela njegova trditev iz knjige Mozaik svobode, kjer pravi, da je »enako kriv tisti, ki je žrtev privedel pod meč, kot ta, ki je z mečem udaril«.

Po Capudrovem mnenju je vprašanje krivde pri zgodovinskih dogodkih dvorezni meč. »Največ, kar zmoremo, je, da opozorimo na razvoj dogodkov in jim skušamo otipati peclje. Zakaj smo na Slovenskem leta 1945 tako grdo in množično pobijali t. i. narodne izdajalce? Najbolj preprosto je, da ta zločin vržemo na račun 'brezbožnega komunizma' in damo prav Piju IX. in njegovim naslednikom. Vprašanje pa je, ali ni vzrok morda globlji, oddaljen samo nekaj generacij od nas. Ali ni morda vzrok v tem, da smo bili Slovenci med krščanskimi narodi Evrope najmanj kristjani, čeprav najbolj katoliški? Ali pa da preprosto sploh še nismo bili narod in da smo (ali bomo) skozi ta bratomor (blažena krivda, mu pravi Kocbek) to šele postali? Kakorkoli že, narodna sprava še ni za jutri. Preden si začnemo kaj odpuščati, moramo najprej razumeti.«

V Povesti o knjigah nastopajo številni liki, tako tisti, ki jih je Capuder spoznaval prek knjig, kakor tisti iz njegovega osebnega življenja, predvsem tisti, ki so ga imeli radi in mu pomagali naprej. »Z njimi se bom pogovarjal šele na oni strani, če je tam v resnici kaj, pravi Sokrat v svojem poslednjem govoru. Ali pa se bom vso večnost pogovarjal z Jezusom, tako kot si je dal na grob zapisati Søren Kierkegaard, ranjeni mladenič iz dežele Danske. Naši pravi sogovorniki se z leti vse bolj selijo 'onstran', izgubljajo svoje stvarne poteze in postajajo 'liki'«. Morda pa smo že z njimi prišli na svet?« je dejal v tistem intervjuju.