»Vse bo šlo narobe, kot smo načrtovali«

Odmevna uspešnica dramskega društva Fakultete za strojništvo po zgodbi Agathe Christie Umor v dvorcu Haversham, ki je osrednji dogodek Predstave, ki gre narobe, je nared. Režiser Jure Ivanušič je samozavesten in prepričan, da ne bo šlo nič narobe, razen tam, kjer mora. Kako bo šlo narobe, si bo lahko občinstvo ogledalo danes in jutri ob 20. uri v ljubljanski Festivalni dvorani.
 

Kriminalke so smrtno resna reč. Ko trčita kriminalka in komedija, pa gre vse narobe. Kdo je kriv?

Krivi so tisti, ki se ukvarjajo z napačnim poklicem. Namreč, dramsko društvo Fakultete za strojništvo uprizori kriminalko Agathe Christie Umor v dvorcu Haversham. Nihče ni gledališki človek razen režiserja, ki igra tudi inšpektorja Carterja, in ker so sceno pripravili tik pred zdajci, gre seveda vse narobe. Rekviziti se zamešajo, igralci pozabijo priti na oder ali pridejo prezgodaj, scena razpada … Skratka, vse, kar gre v gledališču lahko narobe, tudi gre.
V bistvu sta dva trilerja, eden, ki ga skušajo uprizoriti, in drugi, katastrofalen večer, ki se jim dogaja. Predstava dobesedno razpada pred občinstvom.
 

Radi prebirate kriminalke Agathe Christie?

Zelo. Vse sem prebral, kar je bilo prevedeno v slovenščino. Začel sem že kot najstnik. Seveda sem kasneje bral tudi kriminalke drugih. Človek se rad poistoveti z detektivom ali pa meni, da bo sam ugotovil, kdo je kriv. Človek ima v sebi to, da bi rad odkril nekaj, kar je skrito.
 

Potem seveda takoj sledi vprašanje: Hercule Poirot ali gospodična Marple?

Meni je bil bolj všeč Poirot, verjetno je to odvisno od spola vprašanega. Njen najljubši roman mi je še vedno Umor v vegasti hiši, kriminalka na meji grozljivke, saj tam mori dvanajstletna punčka.


 

Zakaj ste se odločili, da se boste kot režiser lotili Predstave, ki gre narobe?

Povabili so me, sicer pa sem nekajkrat že režiral. Režija me zanima, ker tako predvsem kot igralec dobim še drug vpogled v gledališče in dogajanje na odru. Tako šele dojameš, kaj predstava je. Priporočljivo je, da se igralec kdaj loti tudi režije in režiser igranja.
V gledališču sem poleg igranja in režiranja pisal glasbo, zagrešil sem tudi nekaj dramskih tekstov. Da se še narediti sceno in kostume, vendar bom to raje prepustil ­profesionalcem.
 

Vam številne igralske izkušnje pri režiji pomagajo ali vas ovirajo?

Zelo mi pomagajo. Igralski poklic je proces, kakor je proces postavitev predstave na oder. Nekateri režiserji bi radi že na prvi vaji imeli končni izdelek, kar seveda ni mogoče. Dober režiser ve, da je to proces. Iz izkušenj vem, da to traja nekaj časa, in ker vem, kako je stati na odru, lahko pomagam igralcem.
 

Predstava je dokaj sveža, tako da smo jo očitno hitro dobili tudi v slovenskem prevodu.

Nastala je pred kakšnimi štirimi leti. Besedilo je res mojstrsko napisano, ves čas slediš kriminalki, hkrati pa propadu te predstave. Baje je predstava nastala tako, da so nad nekim londonskim pubom trije brezposelni igralci razglabljali, kaj če gre v gledališki predstavi kaj narobe. Ker gre v gledališču rado kaj narobe, so take dogodke povzeli in tako je nastala predstava. Mislim, da jo igrajo v več kot dvajsetih državah. Je pa res sveža predstava, saj je na londonski West End prišla lani ali predlanskim in je ena redkih, ki je v zadnjih letih iz Velike Britanije prišla na Broadway.
 

Je zapleteno postaviti na oder predstavo o postavljanju ­predstave?

Zelo in tudi zapleten tehnični zalogaj, kajti scena razpada. Predstava mora tudi prav iti narobe in ob pravem času. Ne da mi samo igramo, kako ti strojniki ne znajo igrati, ti strojniki se trudijo, so zagnani in pripeljejo predstavo do konca. Je pa res, da sta to v bistvu dve predstavi za ceno ene, in sicer Umor v dvorcu Haversham, ki jo igrajo, druga pa je, da ljudje gledajo premiero, ki razpada pred njihovimi očmi. To je večplastna predstava.
 

Gotovo je najtežje postaviti na oder komedijo, ki mora prepričati in nasmejati občinstvo, mar ne?

Res je, ker komedija je … Slabo tragedijo še nekako preneseš, slabe komedije pa ne. V tej predstavi ni hecno, kako nekdo pade, temveč kako se dela, da ni padel. Duhovitost predstave ni v tem, da oni ne znajo igrati, ampak da s strojniško glavo rešujejo gledališko predstavo na popolnoma negledališki način.
Tako gledalci dobijo uvid v to, kaj gledališče sploh je, kaj vse mora delovati, da neka predstava uspe. To bi lahko razumeli tudi kot lahkotno učno uro o gledališču.
 

Predstavo, ki gre narobe, bi lahko imeli tudi za spomenik gledališču.

Absolutno. Gledališče je vedno aktualna stvar, ki se dogaja tukaj in zdaj.
 

Vsakič lahko gre kaj narobe.

(Smeh.) In tudi gre, le da občinstvo večinoma tega ne opazi. No, v tej predstavi to mora opaziti. Očitam si, da se te teme nisem jaz spomnil. V gledališču nam gre tako veliko stvari narobe in se norčujemo iz tega.
 

To je 'the best of' oziroma 'the worst of' tega, kar se ti lahko zgodi na odru.

Da, nihče se dotlej ni resno lotil te teme in jo razvijal. Predstava je dobro premišljena in na nedavni testni predstavi je šlo narobe nekaj stvari, ki ne bi smele iti, česar ­občinstvo ni opazilo. Večinoma je šlo vse narobe, kot smo načrtovali.