To čudovito potovanje, imenovano gledališče

»Gledališče doživljam kot prostor svobodnega izraza, kar je še toliko bolj pomembno v tem svetu, ki postaja vse bolj hektičen in zaprt,« pravi Samanta Kobal, ki je skupaj z Urško Bradaškjo Morato ustanoviteljica koprske gledališke šole Talia. V počastitev dvajsetletnice delovanja sta v Pretorski palači na osrednjem trgu v Kopru včeraj organizirali okroglo mizo o pomenu gledališkega ustvarjanja za otroke in mladino.

»Narava gledališča je, da nujno zajema celega človeka. Če govorim z igralskega stališča, je specifično to, da ustvarjalec ustvarja na instrumentu, ki je pravzaprav on sam. To pa zahteva, da se najprej spozna, se notranje 'razplasti', da lahko potem uporabi tisto, kar želi. Ta proces je čudovito in nikoli zaključeno potovanje,« meni Barbara Krajnc Avdić, sicer igralka in profesorica na ljubljanski umetniški gimnaziji. Po njenih besedah gre po eni strani za prelivanje izkušenj iz resničnega življenja v igro, po drugi pa za prenašanje spoznanj o človeški naravi, ki nastajajo v igralskem procesu, v življenjske situacije. Kot nadaljuje, ta učni proces omogoča celovitejši osebni razvoj, saj za razliko od klasičnega učenja v šoli, ki se osredotoča izključno na miselno sfero in informativno znanje, je tu dovoljeno posegati tudi po čustvih in telesnem gibu, se pravi po vsem tistem, s čimer človek razpolaga, in ga opredeljuje kot ustvarjalno bitje.

Manj časa in pozornosti, a več sproščenosti

»Ko smo začeli z gledališko šolo pred dvajsetimi leti, smo se dobivali dvakrat na teden po tri šolske ure. To bi bilo danes povsem nepredstavljivo, saj imajo otroci veliko več obveznosti. Tako smo pristali na dveh šolskih urah enkrat tedensko, in še to se včasih ne izide,« je povedala Urška Bradaškja Morato. Druga razlika je, da morajo ogromno časa in energije posvetiti vajam za pozornost. »Brez osredotočenosti pa ni mogoče zares vstopiti v ustvarjalni prostor,« razlaga. Hkrati pa so današnji mladi, veliko bolj sproščeni in komunikativni, kot so bili nekoč.

Razlika je tudi v tem, opozori Samanta Kobal, da so mladi danes močno vezani na virtualni svet, kjer se počutijo zelo doma in tam tudi lažje komunicirajo. »Zgodilo se mi je že, da po predstavi ni bilo posebnega odziva, ko pa mi je nekdo pokazal zapise na družabnih omrežjih, je bilo tam cel kup komentarjev. Očitno lažje napišejo, kot da povedo svoje mnenje na glas,« pravi.

Prihodnost in preživetje gledališča

»Gledališče je preživelo - do zdaj. Preživelo je tudi zelo težka obdobja, ko so igralce usmrtili, če so jih dobili, da igrajo. Danes se vse skupaj dogaja na bolj prefinjeni ravni - nikomur ne grozi kazen, le ponujeno je nekaj, kar zahteva manj napora. Za obisk gledališča je konec koncev treba vložiti nekaj energije, se potruditi tudi ves čas tam ostati...,« razmišlja Barbara Krajnc Avdić.

Na okrogli mizi so sodelovali (z leve) Urška Bradaškja Morato, Iztok Drožina, Janja France, Taja Bajrektarević Furlanič, Barbara Krajnc Avdić in Samanta Kobal. Pogovor pa je vodila Kaja Stojnić. FOTO: Nataša Čepar/Delo

Iztok Drožina, ravnatelj Srednje tehniške šole Koper, je ob tem podčrtal, da je zagotovo pomembna vloga šole, ki mora učencu, ki je sicer vajen prevrteti vsebine na elektronskih napravah, približati gledališče. »Gre za živo stvar in vzpostavitev odnosa s tistim, kar se dogaja na odru, je veliko bolj pristno. Iz enakega razloga verjamem, da bo preživela knjiga in da bodo ljudje hodili na koncerte,« izpostavi.

Samanta Kobal je omenila, da nam nove tehnologije resda omogočajo, da si prilagajamo vsebine, vendar gre pri tem za že izdelane proizvode, na katere v resnici ne moremo vplivati. Gledališče pa občinstvu dejansko omogoča, da s svojim odzivom soustvarjajo dogajanje na odru. Urška Bradaškja Morato doda, da je po njenem bistvo gledališča v iskanju resnice: »Predstava je iluzija, a tekst ne more zaživeti, če je podprt z lažjo. Šele ko mu vdahnemo iskreno čustvo, se lahko zgodi pravi stik z gledalci – in s tem vsa gledališka čarovnija!«

Janja France, mati otroka, ki obiskuje gledališko šolo, pa je dejala, da se mladi ob pravem pristopu zelo radi preizkusijo na odru. »Na piranski gimnaziji, ki jo obiskuje mlajši sin, vsako leto priredijo gledališki kabaret, v katerem zelo uživajo, saj imajo vso svobodo ustvarjanja. Za prihodnost gledališča se ne bojim,« je zagotovila. »Gledališče spodbuja samozavest in ustvarjalnost; tukaj sem se našla,« pa je o svojih izkušnjah povedala še dijakinja Taja Bajrektarević Furlanič, ki meni, da bi mladim lahko to umetnost morda še najlažje približali preko uličnega gledališča.