Temna, boleča sestrska noč

Deževna noč na angleškem podeželju. Na vrata prve potrka druga sestra, videli se nista ducat let, vmes je njuna mama umrla. V dolgi alkoholni noči si povesta vse zamolčano, vse o izgubi, bolečini in tistem, kar ju morda povezuje.

Intimna drama o sestrah, ki ju igrata Ajda Smrekar in Lena Hribar, po oceni ustvarjalcev sega globoko v medsebojne odnose, tudi v neizrekljivo, in se razvije v čisto poezijo.

Delo, ki so ga premierno uprizorili novembra 2015 v londonskem Old Red Lion Theatru,­ je prevedla Eva Mahkovic, ki podpisuje tudi dramaturgijo, ­režijo Barbara Zemljič.

Nocojšnja premiera na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega še spada v okvir, kot ga določa odredba ministra za zdravje o prepovedi zbiranja na prireditvah v javnih prostorih, v MGL so število sedežev omejili na 75.



Drama Koščki svetlobe mladega avtorja Simona Longmana, ki piše intimne zgodbe in globoko raziskuje človeške odnose, govori o razlikah, ki vodijo v življenjske izbire, o stvareh, ki jih zavestno obdržimo v spominu, o stvareh, ki smo se jih odločili pozabiti, o obžalovanju, opustelih življenjskih ciljih, negotovosti in hkrati trdnosti odnosov med sorojenci, o besedah, ki velikokrat ne morejo povedati tistega, kar bi bilo najnujnejše, predvsem pa o odgovornosti: odvrženi, sprejeti, vsiljeni. Besedilo je melanholično in hkrati duhovito, turobno kot deževni Midlands in hkrati svetlo, Jessine in Sarine besede trde in hkrati poetične, prestrašene in hkrati upajoče.
 

Dramska poezija

Anja Krušnik Cirnski je v članku o uprizoritvi zapisala, da je Long­man ustvaril »dva ženska lika, od katerih o nobenem ne bi mogli reči, da je srečen ali dobro situiran. Jess je najverjetneje brezdomka in alkoholičarka, ki opravlja priložnostna dela (če sploh), Sarah pa neskončno osamljena, čeprav ima tisto, čemur pravimo 'urejeno življenje', življenje po predpisih: dela v pisarni, kjer spregovori z redkokaterim sodelavcem, ima kolikor toliko solidno plačo, gre po nakupih in pride domov. Razkorak med sestrama je ogromen. Iz koščkov besedila razbiramo drobce njune preteklosti, iz katere je pomembna predvsem informacija, da je Jess odšla, medtem ko je Sarah skrbela za hudo bolno mamo.«



Po prevajalkini oceni je jezik surov, vsebuje veliko kletvic in razsekane oziroma nedokončane misli, a se v njem skriva poetika in razvije v dramsko poezijo. Drama se ­osredotoča na Jess, ki se po dvanajstih letih nepričakovano vrne k mlajši sestri Sarah in zelo veliko govori, mlajša se na to večinoma le odziva in se odpre šele proti ­koncu, ko je njun odnos bolj za­upen.

Režiserki Barbari Zemljič se je zdelo pomembno pobrskati po globinah, saj je tekst po njenem zelo sodoben in aktualen za današnji čas. Govori o osamljenosti, ki jo živimo, poškodbah, ki jih nosimo s sabo, nezmožnosti približevanja, funkcioniranju v danem svetu in prekarnem delu ter o tem, kaj ­takšno delo pomeni za vse življenje.



»Moj proces se je obrnil iz globoke teme v veliko koščkov svet­lobe,« je povedala na predstavitvi dela.
»Predstava nastavlja ogledalo, tudi gledalcu,« je dodala Ajda Smrekar, Lena Hribar pa je pomembnost pripisala tudi tišini.

Za likovno podobo uprizoritve so poskrbeli scenografka Urša Vidic z asistentom Janezom Kolešo, kostumografka Tina Bonča in oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik. Za zvočno podobo sta skrbela avtorja glasbe Davor Herceg in Sašo Kalan, pri doseganju določenih stanj in čustev so igralkama pomagali svetovalka vokalne tehnike Irena Tomažin Zagoričnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš in lektorica Maja Cerar.