Slovo od Drame: Bistvo gledališča je v ljudeh

Maja Sever,

igralka

Pa se je začelo, čeprav zaenkrat samo s selitvijo v L56! Čas, ki ga bomo tam preživeli, moramo izkoristiti za temeljit razmislek o tem, kako se bomo prenovili tudi vsebinsko z novo generacijo igralcev, režiserjev, gledalcev ... In kako bomo prepričali ministrstvo, da poleg nove fasade in funkcionalnega gledališča potrebujemo zadostna programska sredstva, poštene honorarje za zunanje sodelavce in nova delovna mesta za mlade kolegice in kolege v tehniki, administraciji in umetniškem ansamblu.

Nina Valič,

igralka

Mala Drama. Nizek strop in visoka pričakovanja, vsi študentje smo si želeli igrati tam. V Ahasverju sem na dvignjenih tleh scenografije v vrtoglavo visokih petah stala do vrha. Ko mi je drselo na kislih kumaricah, ki so ležale po tleh, sem se pač ujela za strop. Kot Županova Micka sem stopila na stol in oprezala za Tulpenheimom, pa se kdaj nisem izognila prekladi tik nad zaveso, ki je služila kot okno. Au. Recimo, da sem šla za ljubezen z glavo skozi zid. To nizko zidovje bom večno ljubila.

Marko Mandić,

igralec

Vsake toliko grem v Dramo in se sprehodim po prostorih, ki se vedno bolj praznijo. Pripravljeni zaboji, škatle, vozički spomnijo na nomadskost gledališkega poklica. Potujoče gledališče, ki se ustavi, odigra in gre naprej. Vidni so tudi nanosi vseh teh let, vidne preobrazbe prostorov, vse improvizacije, iznajdljivosti in odkruški zgodb vseh, ki so tu delali. Z obnovo bodo sledi izginile, utripanje v spominu pa bo ostalo. Ko se bomo vrnili, oder zaradi tehničnih izboljšav, žal, ne bo imel več krožnega horizonta. Ampak tisto, kar si vedno najbolj želimo, je, da se nam spremeni horizont. In perspektiva.

Ema Peruš,

vodja vpisa abonmaja

V SNG Drama sem prišla kot študentka v sezoni 1991/92. Od takrat se je nabralo najbrž kar za celo knjigo različnih dogodkov, veselih in žalostnih, smešnih in nenavadnih.

Neki jesenski večer je bila na sporedu uprizoritev Proces, v kateri je glavna oseba poimenovana Josef K. Proti koncu je v dvorano vdrl mlajši obiskovalec, ki se je na ves glas drl, da je on Josef K in ne »tisti na odru«. Zakorakal je naravnost na oder med osuple igralce. Občinstvo v dvorani je bilo sprva prepričano, da gre za povsem normalen prizor, čez nekaj časa pa so dojeli, da je na oder prišel nepovabljen gost. Ko ga je biljeter pospremil z odra, je Josef K v preddverju prosil, če se lahko podpiše, in na tleh je nato pustil svoj »avtogram«. Nikoli več ga nismo videli, smo pa takrat uvedli stalno dežurstvo hostesne službe v preddverju gledališča.

Branko Šturbej,

igralec, letošnji prejemnik Borštnikovega prstana

Spominjam se svojih obiskov predstav v ljubljanski Drami, kjer sem kot študent AGRFT sedel v prvi vrsti in pred mano, le kakšen meter stran od mene, so na odru stali velikani slovenskega gledališča, filma in televizije: Duša Počkaj, Majda Potokar, Štefka Drolc, Milena Zupančič, Marjana Brecelj, Boris Cavazza, Radko Polič, Ivo Ban, Boris Juh, Lojze Rozman ... Njihova bližina, pravzaprav dejstvo, da so te igralke in igralci, ki sem jih neskončno občudoval, stali tik pred mano, se me je globoko dotaknila. Skoraj nisem mogel verjeti, da jih vidim v żivo. In začutil sem srečo. Neskončno srečo. Čez par let, ko sem bil angažiran kot mladi igralec v ljubljanski Drami, sem s temi velikani stal na odru. In ne samo to. Z njimi sem prijateljeval in sprejeli so me kot enakega člana družine. In vas vprašam: a ni to sreča?

Špela Šinigoj,

gledališka pedagoginja

Obožujem potovanja. Tako daleč, visoko, globoko in razburljivo, kot sem potovala v Drami, ni možno potovati nikjer drugje. Poklicno so mi v Drami najlepši ogledi predstav iz prve lože, ko spremljam predstavo in občinstvo in vsakič znova vidim moč gledališča. Ko ni nikogar v dvorani, včasih stopim na oder, kjer se začuti nekaj, kar je kot iz drugega sveta. Vsi občutki in energija, ki jo ustvarjalci, sodelavci iz zaodrja in občinstvo puščajo v Drami, pač ne izginejo. Prav zato vem, da so največji del Drame ljudje, in čeprav bom neizmerno pogrešala staro gospo, se veselim tudi nove Drame. Čim prej.

Miroslav Sokolovski - Lane,

garderober

Za svojo ljubezen sem izbral gledališče. Rojen sem bil v velemestu (Beograd), kjer je ogromno gledališč. Že kot osnovnošolec sem bil v krožku, s katerim sem jih obiskoval. V gimnaziji se je to nadaljevalo vsako soboto, kar je mojo ljubezen le še poglobilo. Temu je sledila preselitev v Slovenijo in zaposlitev – kje? V gledališču, kjer sem služboval vse do danes.
Po napornem delu čez dan, ki so ga sestavljale vaje in razporejanje kostumov po garderobah, se je zvečer bližala predstava. Vsak dan, vsak vikend, vsako silvestrovo. Zadnje priprave še uro pred predstavo. Preverjanje garderob, preverjanje, ali so vsi igralci pravilno oblečeni, gumbi pravilno zapeti, kravate in metuljčki dobro zavezani. Zadnje minute pred predstavo nastane tišina. Vsi pogovori, smejanje in šale ponehajo. Resni obrazi, tišina v zaodrju, predstava se začne. Takrat se zbudi ta čarovnija ljubezni, o kateri govorim, ki traja vse do konca predstave in še dlje. Prejšnji teden sem se upokojil, vendar moja ljubezen s tem ne bo ugasnila. Nadaljevala se bo z obiskovanjem predstav na začasni lokaciji v L56 in naprej v novi, prenovljeni Drami.

Gaja Pöschl,

šepetalka

Raznoraznih spominov se je nabralo že res veliko. Večinoma gre za mimobežne stvari, morda pogled ali objem na hodniku, kava v intercu, polepšana z dovtipom ali dvema, ali drobna, gledalcem nevidna gesta igralca med predstavo. Med najljubše dogodivščine pa sodijo naše interne predstave za dedka Mraza. Takrat na oder stopimo tudi tisti, ki smo običajno skriti v zaodrju in ob ohlapno zasnovanem scenariju se z improvizacijo, internimi »štosi« in veliko mero igrivosti vedno znova zgodi tisto najlepše – gledališka čarovnija.

Aljoša Obradovič,

vodja hostesne službe

Od Drame sem se poslovil stežka – njeni hodniki, majhne sobice, mnoga stopnišča, foajeji, mogočna dvorana Velikega odra in črna kocka Male Drame ... Vse to je bil moj drugi dom. Pa ne samo moj – celotna hostesna služba se je stežka poslovila od naše Mame Drame. Poslavljali smo se skupaj s publiko. Zanimivo je bilo opazovati, koliko ta mogočna stavba pomeni ljudem. Obiskovalci so v zadnjem letu pogosto po koncu predstav ostajali v dvorani, se po njej sprehajali, jo fotografirali. Velikokrat so želeli pokukati tudi v zaodrje, kar smo jim, če se je le dalo, tudi omogočili. Srečali smo mnogo kolegov, ki že leta ne delajo v Drami, pa so se prišli poslovit in obujat spomine. Tudi iz tujine. Veliko nam pomeni, da ljudje ta prostor cenijo in so nanj navezani. Vsi upamo na čimprejšnjo vrnitev v prenovljene prostore.

Petra Govc,

igralka

Moja prva predstava v SNG Drama Ljubljana je bila Zaigraj še enkrat, Sam v Mali Drami leta 1992.
… in od tam naprej 30 let vrtinca – navdušenja, občudovanja, dela, bolečine, dvomov, vznesenosti, izčrpanosti, ljubezni, norosti, zavrnitev, vztrajnosti, poguma, strahu, opazovanja, učenja, izdaj, žalosti, izpraševanj, napredovanj, poznanstev, zaljubljenosti, porazov, zmag, sprejemanja …
To je »moja drama«.
Zdaj je krog sklenjen. Vrata se zapirajo. Zato, da se odprejo Nova.

Gregor Baković, 

igralec

Vstopil sem v hišo in zagledal svet: mladost, prevzetnost, starost, strahospoštovanje, ničevost, skromnost, strah, pogum, egoizem, empatijo, razsvetljenstvo, zaslepljenost, samoopazovanje, (samo)kritičnost, sram, napredek, zaostalost, (samo)občudovanje, zaljubljenost, prezir, sovraštvo, simpatije, ljubezen, žalost, depresijo, skrivanje, ponos …
Nekaj sem pritovoril tudi s sabo, postavil na plano in ugotovil, da s sopotniki vlačimo skupaj marsikaj podobnega. Da ne govorim tudi o starejših in bodočih. Ker smo imeli oder, ki je od nas pričakoval vsaj malenkosti iz naših kovčkov, smo jih bili z veseljem pripravljeni primerjati in uporabljati za boljšo bodočnost, postali smo prijatelji. Pred hišo ni bil VHOD, ampak IZHOD.
Hiši je vseeno, ali stoji ali ne, nam pa ni. Čimprej si želimo nove in biti odkriti. Vremenska napoved je slaba.

Nejc Cijan Garlatti,

igralec

Prostor je zgolj telo. Drama ni zgolj prostor. Smo tudi vsi, ki smo kadarkoli vstopili vanjo in ji dali življenje. Z ogledom, z delom, z druženjem kar tako. Z odrsko ljubeznijo, sovraštvom in vsem vmes. Je ves smeh, solze, švic, sreča in aplavzi, ki še naprej odzvanjajo v nas. Telo nosi minljivost, Drama se obnavlja. Litoželezno-nežni dušni stroj Drame pa naprej – še naprej, libertas vsem!

Vesna Jurca Tadel,

ravnateljica

V meni je nenehno živo prisoten spomin na moje prvo profesionalno srečanje z Dramo, ko sem kot študentka AGRFT asistirala Andreju Hiengu pri Bratih Karamazovih. Takrat me je prijetno presenetilo, kako lepo me je sprejela celotna ekipa, tako da sem se v trenutku počutila povsem domače med velikimi imeni, kot so Polde Bibič, Milena Zupančič, Boris Cavazza, Ivo Ban … Takrat sem začutila in dojela, da je bistvo gledališča v ljudeh, ki v njem ustvarjajo. Predanost umetnosti, skupna želja in cilj ustvariti čim boljšo predstavo, dati od sebe vse, ta kolektivni duh je nekaj čarobnega in hkrati neulovljivega – in prepričana sem, da ga začuti tudi publika. In to bomo zdaj nesli s sabo v Litostroj – potem pa spet nazaj v prenovljeno Dramo!