Shakespeare, commedia dell'arte in Iztok Mlakar

»Tutošomato ni burka. Gre za povezavo veliko bolj sofisticiranih likov, ki temeljijo na psiholoških profilih ljudi iz sedanjosti s commedio dell'arte, vse skupaj­ pa je prepleteno z glasbo. To je delal Molière, Goldoni, pozneje­ ­Dario Fo, in to je naredil tudi ­Iztok Mlakar,« je povedal Vito Taufer, ­režiser, ki se je podpisal pod ­Tutošomato, predstavo, ki jo bodo danes krstno uprizorili v Gledališču Koper.

Nastala je v koprodukciji koprskega gledališča s Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica. Tandem Taufer in Mlakar (ta kot avtor, igralec in pevec) je sodeloval že pri predstavah Duohtar pod mus, Sljehernik in Pašjon, ki so pri gledalcih naletele na zelo dober sprejem. »Komedija pokaže na to, kar je v družbi narobe, in občinstvo to potrdi s smehom. Ne gre pa za to, da bi umetnost morala ponujati rešitve, to je stvar politike,« je povedal Iztok Mlakar, ki v svojem zadnjem delu – Tutošomato – upodablja Baptisto Minolo, ostarelega mafijskega šefa in očeta treh problematičnih hčera, od katerih odganja snubce.

»Komedija, enako kot drama ali tragedija – le na drug način – pokaže tisto, kar boli. Ne strinjam se s stališčem, da je to le ventil, ki omogoči ljudem, da sprostijo napetost skozi smeh in so potem vodljivi naprej. Mislim, da je ravno obratno, saj se na odru pokaže, kaj v družbi ni dobro,« je pojasnil.


 

Igralci se morajo učiti »tujega jezika«

Katja Pegan, direktorica koprskega gledališča, je omenila, da je za predstave Iztoka Mlakarja značilno, da se morajo igralci večinoma učiti »tujega jezika« – primorščine. Mlakar je o narečni govorici, ki jo uporablja, povedal, da je mešanica solkanščine s primesmi briščine in vipavščine (s katerimi je odraščal), včasih se poigra tudi z drugimi severnoprimorskimi narečji, pa tudi z izrazi, ki izhajajo iz furlanščine in beneškega dialekta. Čeprav je jezik sestavni del njegovih likov, je pojasnil, da vselej najprej izhaja iz dramske osebe, ki ji nato doda ustrezen dialekt.

Sprožilec za Tutošomato je bila Shakespearova Ukročena trmoglavka, a se je pokazalo, da je bila le iztočnica, vmes se je obregnil še ob Kralja Leara in na koncu pristal »tam, kjer se vse začne«, pri commedii dell'arte. »Naslov predstave, ki pomeni vse skupaj, suma sumarum, če povzamemo, pa tudi konec koncev in še marsikaj, je nastal spontano, ko sem to pripisal eni od različic teksta, ki sem jih pošiljal Tauferju,« je povedal Mlakar.
 

Star' svet, ki bi moral umret'

V zgodbi nastopa Baptista Minola (kot rečeno, Iztok Mlakar), mafijski boter, ki je star, gluh, slep in na vozičku – oziroma na vozečem se fotelju –, a še vedno ima vse niti v svojih rokah. Njegove hčere so Bianca (Tjaša Hrovat), ki najbolj hrepeni po možitvi, Chiara (Urška Taufer), ki bi čim prej rada prišla do očetovega denarja in je pripravljena vzeti za moža tistega, ki bi ji pomagal spraviti očeta na oni svet, Katarina (Patrizia Jurinčič Finžgar), ki noče, da bi katerakoli od njih doživela takšno zakonsko usodo kot njihova pokojna mati, ki je ob možu tiho in ponižno trpela, zato se odločno zavzema za pravice žensk. Čeprav se starega mafijca vsi na smrt bojijo, se okoli hiše vrtijo mladi snubci (Žiga Udir, Rok Matek, Matija Rupel, Luka Cimprič). Igralce v živo spremlja tudi instrumentalni trio – Matjaž Švagelj, David Šuligoj in Roman Kobal.

Ubrisan ta svjet je, da, tutošomato, / je pameten samo še norc, / ja, je pameten samo še norc ..., je del ene od pesmi iz predstave. »Tekst ponuja vpogled v notranjo strukturo družbe, ki se danes kaže kot propadli svet, še posebej je to značilno za Slovenijo, kjer se soočamo z vsemi posledicami negativne selekcije,« meni režiser Taufer. Baptista Minola bi moral – enako kot ta stari svet, ki ga predstavlja – umreti, a se odpira vprašanje, kaj prihaja za tem, saj so Manolove hčere – prva je skrajno neumna, druga manipulatorka, tretja pa vsesplošno razdiralna – morda še slabše od njega.


 

Mehurčki za najmlajše

Koprsko gledališče najmlajšemu občinstvu ponuja tudi premiero Mehurčkov Otona Župančiča, ki bodo na malem odru uprizorjeni jutri. Režiser Jaka Ivanc je osem Župančičevih pesmi vtkal v zgodbo o Cicibanu (Rok Kravanja), ki – kot vsi otroci – ne more ali noče zaspati. Kljub opozarjanju mame (Tinkara Kovač), naj vendarle zaspi, se z lutko – Možičkom Kopitljačkom (Siniša Bukinac) raje odpravi na avanturistična popotovanja. Ivanc je poudaril, da Ciciban raje kot risanko izbere mamino uspavanko, pa tudi sicer je pri njegovi upodobitvi izhajal iz ilustracij Marlenke Stupica ter ohranil njegovo pravljično obleko s pokončno kapico in stilizirano belokranjsko nošo.