Scenska balada v treh slikah

»Ideja je v meni zorela dalj časa, toda v Ljubljani ni bilo posluha za projekt. Tudi Drago Jančar je menil, da je knjiga težko uprizorljiva na odru, saj ne gre za gledališko besedilo. Da smo prišli do realizacije tako velikega projekta, je bilo treba kar nekaj gverilskih veščin,« je pred današnjo premiero predstave To noč sem jo videl v drami SNG Maribor dejal režiser Janez Pipan.



To je eden od najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije, nastal je v koprodukciji SNG Maribor z dunajskim Burgtheatrom, beograjskim Jugoslovanskim dramskim gledališčem (JDP) in ljubljanskim Cankarjevim domom. Mednarodna je tudi igralska zasedba. Članom mariborskega gledališkega ansambla so se pridružili Milan Marić in Nebojša Ljubišić iz JDP ter Daniel Jesch iz Burgtheatra, prvič v izjemno dolgi in raznovrstni karieri bo v predstavi mariborske Drame gostovala tudi Milena Zupančič. »Sanjati velike sanje, to se mi zdi najbolj ustrezen opis projekta, ki sledi po mojem mnenju osrednji nalogi sodobnega gledališča, in to je pripovedovanje zgodbe,« je uprizoritev Jančarjevega dela pokomentiral umetniški direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski.
 

Jančar: Pipan je gledališki videc

Mednarodna koprodukcija ni nastala ad hoc ali zgolj kot formalna naveza, temveč je logična posledica vsebine romana oziroma njegove adaptacije. Pet pripovedovalcev, ki v romanu pripovedujejo pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, je namreč različne narodnosti. Vsak od njih odstira Veronikino usodo s svoje perspektive, srbski oficir Stevan, Veronikin ljubimec, njena dementna mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja Joži ter ostareli partizan Jeranek odvijajo zapleten klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti, izdaje, vsega človeškega. Čeprav gre za pet prvoosebnih zgodb, so te polne dogodkov, situacij. Ljubezenska zgodba med Veroniko in Stevanom, vihra druge svetovne vojne, Veronikina usoda, pa vsi pisani, izjemno izpisani karakterji po mnenju režiserja in drugih protagonistov kar kličejo po angažmaju mednarodne ­igralske zasedbe.

Kot omenjeno, je bil tudi Drago Jančar skeptičen do odrske uprizoritve, vendar ga je, kot je dejal v intervjuju za gledališki list pred premiero, Pipan prepričal, še preden je sploh končal dramatizacijo. »On je videl možnost, ker je gledališki videc,« je poudaril Jančar. Po njegovih besedah to niso nove ugotovitve. Presenetila ga je že njegova postavitev igre Klementov padec, sodelovala sta tudi pri dramatizaciji romana Katarina, pav in jezuit, kjer se je spet pokazalo, kako je sposoben videti neko izjemno obsežno literarno delo kot gradivo za odrsko uprizoritev, ki hkrati zahteva redukcijo in zožitev ter na drugi strani razširitev v drugo dimenzijo, v magijo odra. »Ko se je končno pojavila možnost za uprizoritev dela To noč sem jo videl, je napisal adaptacijo, ki me je povsem prepričala. Z raznovrstnimi odrskimi prepleti je ohranil baladno razpoloženje iz romana in tako, torej scenska balada, je dramatizacijo tudi podnaslovil,« je svoje videnje uprizoritve predstavil Jančar.
 

Brez ideologije

Koncept večjezičnosti je Jančar označil za nekoliko tvegano odločitev. V to je privolil, ker bo ponazorila tudi neko samoumevno multikulturnost, v kakršni smo Slovenci v dobrem in slabem živeli skozi stoletja. Po njegovih besedah to ni multikulturnost kot evropska fraza zadnjih desetletij, ampak življenjska resničnost. Poleg tega verjetno tudi bralec romana med branjem podzavestno čuti preplet jezikov in kultur, ki se gibljejo skozi zgodbo. Morda bo to okrepilo plastičnost uprizoritve in prineslo življenjsko barvitost in raznovrstnost, v vsakem jeziku so namreč naložene zgodovinske plasti človeških izkušenj, vsak jezik poleg neposredne izraznosti nosi tudi svojo metaforiko.

Pipan je to scensko balado v treh slikah označil za slovensko tragedijo, ki pravzaprav ne potrebuje klasične dramatizacije, temveč zgolj uprizoritev romana po načelu montaže. »To noč sem jo videl je zato poskus ljudskega gledališča, in sicer v tradiciji, katere vrh predstavljajo ljudski komadi Bertolta Brechta in Ödöna von Horvátha. Lahko bi navedel še nekaj filmskih modelov, vendar to pravzaprav ni pomembno. Delam po svoje, pri tem pa sledim impulzom svoje spontane, divje misli. Nastaja gledališče, kakršno sem vedno delal in ga po korakih razvijal zadnjih štirideset let; bolj zase, kot pa je to kakorkoli zanimalo druge. Sem gledališki samotar, ki ga je snov Jančarjevega romana hitro opekla po koži,« je dejal Pipan. Po njegovem mnenju ideologija v tej uprizoritvi nima kaj iskati, saj se tekst »povzpne kot čudna pošastna ptica v romanu nad vse politične zdrahe in pogleda na tragedijo mlade ženske skozi politično nezaznamovano prizmo«.

Milena Zupančič je svoj prvi angažma na mariborskem odru opisala kot izjemno sugestiven preplet jezikov, narodov in mentalitet, pri čemer je izrazila upanje, da njena interpretacija lika ne bo v nasprotju s pričakovanji gledalcev, ki so prebrali knjigo in si seveda o likih ustvarili subjektivno podobo. Daniel Jesch iz dunajskega Burgtheatra je dejal, da mu je direktor Martin Kušej ponudil gledališko pustolovščino, ki se je pokazala za eno od najlepših doživetij v njegovem dosedanjem igralskem opusu, zlasti zaradi izjemne vključenosti v postopek nastajanja predstave, kjer se je izkristaliziralo dejstvo, da je osrednja ovira med ljudmi pravzaprav zgolj jezik. Vladimir Vlaškalić pa se je načrtno odrekel temu, da bi knjigo pred uprizoritvijo sploh prebral, saj si je želel realizirati svoj lik brez vnaprejšnjih predstav. »Tukaj je tako intenziven proces razpiranja intimnih vprašanj in dilem, da sem naravnost ganjen, prav takšno predstavo danes svet potrebuje.« Mariborski premieri v prihodnjih tednih oziroma mesecih bodo sledila gostovanja pri koproducentih v Beogradu, na Dunaju ter v Ljubljani.