Razmah novih načinov gledanja

Nocoj se izteka že 16. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke. Festival, ki v prestolnico pripel­je vrhunce sodobnega svetovnega lutkarstva, je letos preizpraševal predvsem človekov položaj v svetu, njegov odnos do narave, njegovo prihodnost, posredno pa tudi njegov odnos s samim seboj.

Ob bivanjskih temah je v festivalskih uprizoritvah odzvanjal občutek eksistencialne tesnobe, negotovosti in dezorientiranosti v svetu navideznega smisla, a dejanskega razpada vrednot in moralnega razsrediščenja. Na vprašanje kolektivne krize so si ustvarjalci odgovarjali s solipsistično samorefleksijo (Carte Blanche), s preizpraševanjem, kam nas pripeljeta tiranija enoumja in odsotnost kritičnega preizpraševanja (Veliki kozel), z globalno refleksijo v obliki dokumentarizma (Turistična melanholija, The Mountain), prav odnos med človeškim telesom in predmetom pa je velikokrat samo­nanašalno razpiral tematiko objektivizacije in hierarhizacije različnih (rastlinskih, živalskih, človeških) življenj (Korpus, Preob­razba, Slika Doriana Graya, Nekaj se sprosti).

Da smo v času prihajajoče kataklizme, s katero se bo naš obstoj izrazito preizprašal, je nakazovala tudi vizualna podoba festivala, pod katero se podpisuje oblikovalka Ajda Schmidt. Kot je dejala, je »osrednji element podobe lobanja, ki pa ne simbolizira samo smrti, temveč predvsem nesmrten, univerzalno prepoznan hamletovski prizor, ki ga vizualno najbolj definira prav ta protorekvizit, proto­predmet, proto­lutka zahodnega gledališča. Postavljena je v dva geometrična lika – zgornji je zamajan, zamaknjen z lastne osi, zamaknil pa ga je točno ta predmet. Gledališče družbi torej ne nastavlja zgolj ogledala, temveč ima moč, da s ponujenim odsevom tudi pretrese in strezni njen status quo.«

V krhkem, večgeneracijskem, humornem in poetičnem kolažu Carte Blanche se umetnica sprašuje, kaj ostane od naše preteklosti in kaj bomo pustili za seboj. FOTO: Alan Gerard

Interdisciplinarni in inkluzivni značaj lutke

Umetniška vodja Ajda Rooss je ob začetku festivala napovedala, da bodo letošnje Lutke kazale »na simbiozo sodobnega lutkarstva z abstraktnim eksperimentiranjem znotraj upodabljajočih likovnih govoric, ki v svežem zavezništvu z digitalno tehnologijo ustvarja tudi nove uprizoritvene razsežnosti«.

In res – zvrstil se je nabor ustvarjalcev, ki s svojevrstnimi avtorskimi poetikami redefinirajo meje, zmožnosti in identitetne kvalifikatorje lutkovne umetnosti. Ker se lutkovno gledališče pogosteje enači s scenocentrizmom kot s kognitivno naravnanim logocentrizmom, je veliko festivalskih uprizoritev izpostavljalo prav ta potencial lutkovnega gledališča kot potopit­venega estetskega doživetja. Novo zavezništvo med sodobno tehnologijo in lutkovno umetnostjo pa je skozi nabor uprizoritev poudarjalo lutkin interdisciplinarni in inkluzivni značaj ter njeno gledališče vzpostavljalo kot umetnost, ki tehnološkega napredka ne vidi kot privlačnejšega tekmeca, temveč ga zajema v svoje ustvarjalno sito.

Nekaj se sprosti je kratka vizualno-zvočna pesem za marionete, v kateri abstrahirani ples miniaturne lutke draži domišljijo gledalca. FOTO: Benoît Schupp

Neposredno povezavo med tehnologijo in lutkovno umetnostjo je najbolj očitno raziskovala uprizoritev Veliki pok, ki je nastala v koprodukciji litovskega Lutkovnega gledališča Klajpeda in Kolektiva Itim. Ta človeka izrine z Zemlje in planet predstavi v prihodnost, ko oživijo pametne naprave, kabli, kamere, čipi. Uprizoritev, ki temelji na ustvarjanju filma v živo (animatorji Monika Mikalauskaitė-Baužienė, Vytautas Kairys, Kęstutis Bručkus lutke animirajo pred kamero, ki v živo projicira sliko na veliko platno), ponudi vpogled v tehnike sodobnega lutkovnega gledališča baltskih držav, ki jih v našem prostoru sicer že dobro poznamo, morda smo jih celo že nekoliko prerasli, a kljub temu dajejo zanimiv vpogled predvsem v (zdaj že vsaj desetletje aktualno) vprašanje, v kakšen odnos bosta vstopila lutka in robot.

Zahteva po miselni soudeležbi

Ob širokem naboru najraznovrst­nejših ustvarjalnih poetik je umet­niška vodja festivala opomnila na pomemben vidik v odnosu do občinstva: »Močne vizualne predstave so pogosto izziv za gledalčev um, saj mora opustiti navezavo na vsebinsko razumevanje in se prepustiti osebnim asociacijam.«

Lahko bi rekli, da Lutke v slovenski gledališki prostor vnašajo nove načine gledanja; mnogo uprizoritev v letošnji selekciji je bilo namreč energijsko nabitih, dinamičnih, vizualno eklektičnih in ekspresivnih, številne pa so bile tudi kontemplativne, lirične, poetično subtilnejše. S tem je festival zapolnil manko uprizoritev, ki bi (pri nas) prevetrile ustaljene načine recepcije umetniškega (gledališkega) dela, saj v svet vse manjše pozornosti in koncentracije, svet, prenasičen z dražljaji, prinaša vsebine, ki zahtevajo novo pojmovanje gledanja onkraj udobja mentalne pasivnosti in izzivajo prevladujoče pripovedne postopke.

Ocenjujemo: Temnica / Lutkovno gledališče Ljubljana

Slednje dosega tudi katalonski igralec in scenski ustvarjalec Xavier Bobés, ki se je na festivalu predstavil z uprizoritvijo Korpus; ta se prek animacije razkosanega kipa človeka, ki ga avtor umešča v prostor neobdelanega lesa, ukvarja z vprašanjem zmage v bitki med človekom in naravo. Intimna uprizoritev je zasnovana predvsem na animaciji gledalčevega pogleda (»lutke« so večino časa statične), ob tem pa se brez pretiranih iskanj dramatičnih vrhuncev vpenja v trenutni trend lutkarstva. Ta temelji na ideji obstoja lutke same po sebi, medtem ko od gledalca zahteva aktivno miselno soudeležbo, s katero se začne snovati narativ, zgodba.

Bobés je domači publiki že poznan, saj je, kot je dejal, »v Ljubljani prvič nastopal leta 2006 s predstavo Head in the Clouds – Nevenka Koprivšek jo je videla v Kataloniji na nekem majhnem festivalu in pozneje z ekipo Bunkerja dolga leta podpirala moje delo. Takrat sem imel dvajset let. Zdaj sem star dvakrat toliko in moram reči, da je nastopanje v Sloveniji zame še ved­no velik izziv. Sicer pa na Lutkah sodelujem drugič; prvič sem leta 2018 gostoval z miniaturko Zlahka pozabljeno. Festival Lutke je po mojem postal nepogrešljivo stičišče tako za lutkovne, vizualne in plesne ustvarjalce kot za druge tipe umetnikov in producente.«

Lutkovni kabaret Exit v režiji Matije Solceta je drzen preplet ljudske in električne žive glasbe, predmetov in materialov, zgodb in njihovih odmevov. FOTO: Leon Vidic

Svet, kakršen bi moral biti

S sklopom uprizoritev, ki razpirajo nove načine gledanja, je festival segal tudi na področje lutkovnega gledališča za otroke in malčke. Nabor šestih uprizoritev je prelamljal s konvencionalno gradnjo pripovedi vsebin za otroke in dokazoval, da v središču lutkovnega gledališča za otroke ni le figuralna lutka, s tem pa je odprl priložnost obogatenega gledališkega opismenjevanja. Uprizoritvi Navihane črte in Igrivi toni temeljita na interaktivnosti prve gledališke izkušnje, s katero se raziskovanje sveta z vstopom v gledališko dvorano ne konča, temveč šele začne; v Navihanih črtah ustvarjalci postanejo kar otroci sami, v Igrivih tonih pa mlado občinstvo z dotikanjem, gnetenjem in trkanjem raziskuje svet čutnih zaznav. Tudi Peskovnik prevaja otroško igro v uprizoritveno strategijo in z animacijo peska ustvarja pomirjujočo meditativno izkušnjo.

Če naštete predstave gledalca povabijo, da se v gledališko izkuš­njo potopi v celoti, uprizoritvi Strahovito ter Sonja in Alfred najmlajšim približata gledališče kot prostor diskurza in samorefleksije. Svetlobno-senčna igra Strahovito z uporabo svetlobnih projekcij v prepletanju perspektiv spregovori o soočanju s strahom, uprizoritev Sonja in Alfred pa temo strahu vpne v kolektivno raven, saj s pravo mero obzirnosti in poguma spregovori o problematiki prebež­ništva in vojnih migracijah. Če so uprizoritve za mladino in odrasle družbi postavljale ogledalo in jo klicale k samorefleksiji, so tiste za otroke podobne teme interpretirale v zgodbah, ki ne kažejo, kakšen svet je, ampak kakšen bi moral biti. Osrednji nauki, ki so jih izrisovale, so govorili o spodbujanju prijateljstva, sočutja in splošne ljubezni do sveta okoli nas.

»Festival Lutke je talilni lonec raznovrstnih in nepredstavljivih gledaliških prijemov. Tu se srečujejo robni, eksperimentalni in poglobljeni uprizoritveni jeziki, ki jih v veliki meri druži nekonvencionalnost,« je dogajanje povzel glasbenik in gledališki ustvarjalec Matija Solce, ki je s tremi lutkovnimi kabareti (Mesarico, Exitom in Temnico) nedvomno sodil med vrhunce letošnjega festivala. Njegove stvaritve predmet­nega gledališča morda še najbolje ponazorijo prav tisto, k čemur je stremel letošnji mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umet­nosti – iskanje lutkovnega tam, kjer si ga ne znamo predstavljati.