Ocenjujemo: Macbeth Muet / Lutkovno gledališče Ljubljana

Jajca, papirnati krožniki, kuhinjske rokavice, igralna karta s podobo srčevega kralja in animacija lastne roke so le nekateri od mnogih elementov predstave Macbeth Muet (avtorja Marie-Hélène Bélanger Dumas in Jon Lachlan Stewart, režiser Jon Lachlan Stewart), ki vprašanje prelivanja krvi zavoljo moči in oblasti obravnava povsem inovativno.

Prizori iz Shakespearove tragedije, ki jih naznanja zvončkljaj, se na odru drug za drugim vrstijo kot obroki na večerji z več hodi; to je tudi glavna scenska ponazoritev, v ospredju je prav dolga, snežno bela jedilna miza (scenografija Cédric Lord). Četudi na njej padajo glave, je dogajanje predstavljeno z otroško pretiranostjo gibov in mimike, ki nam je znana iz risank ali nemih filmov. Macbeth Muet je v celoti zaznamovan s tradicijo nemega filma (predstava je z izjemo krikov in medmetov nema), ki se ne zrcali le v gibu, temveč tudi v oblačilih in belo poslikanih obrazih igralcev.

Predstava je zaznamovana s preskakovanjem in odsekanostjo prizorov ter bliskovitim menjavanjem kontradiktornih atmosfer. FOTO: Sophie Gagnon Bergeron

Izvrsten kazalnik – in hkrati nadgradnja – izbranega okvira so napisi, izpisani na rolo papirja, ki spominjajo na vinjete nemih filmov in hkrati uvajajo prologe, ki dodatno fragmentirajo že tako izredno dinamično in inovativno strukturo (vsak cingljaj pred nas privede nov utrinek, kar zahteva in hkrati vzbuja gledalčevo zbranost in pozornost) ter v temeljno pripoved umeščajo medzgodbe nekaterih glavnih likov (Macbetha, Banqua in Macduffa). Končni razplet dogodkov je prav tako pojasnjen z uporabo napisov, tokrat na črnih tablicah, ki med drugim hudomušno pojasnijo, da je Macbeth vendarle samo mož, ki ga je »pojebala usoda« (»fate-fucked«).

Kako prebiti zid, ki nas ločuje od resnice

Macbeth Muet s poudarjeno telesnostjo, inovativnimi pristopi in obilico humorja pri gledalcih vzbuja smeh, ob tem pa s pogostimi in hitrimi spremembami razpoloženj v odsekanem ritmu spretno krmari med tragičnimi, ganljivimi trenutki in lahkotnim, mestoma celo zafrkljivim tonom, gledalcem pa tako dopušča prostor za svobodnejšo interpretacijo, manj vezano na izvirnik. Kljub formalni drznosti je vsebina prikazana detajlno, četudi brez dramskega govora, prav nemost predstave je njena velikanska prednost, saj ji omogoča telesni oziroma gibalni poudarek in osredotočenost na omenjene predmete ter svojevrsten odmik od – tudi v jeziku osnovane – tragičnosti izvirnika.

Prizori iz Shakespearove tragedije, ki jih naznanja zvončkljaj, se na odru drug za drugim vrstijo kot obroki na večerji z več hodi. FOTO: Sophie Gagnon Bergeron

Resnobnosti se Macbeth Muet učinkovito izogne tudi s premišljenim oblikovanjem svetlobe in zvoka (oblikovanje zvoka Jon Lachlan Stewart); ta sunkovito preskakuje iz klasičnih komadov v uspešnice, a nam s tem ne odvzame premislekov o usodnih odločitvah in pretiranem povzpetništvu, temveč jih – obratno – potencira.

Ob tem glasbena besedila mestoma nadomeščajo dialog oziroma ga dopolnjujejo, kar igralca izvrstno razpneta že z mimiko in gestiko, tempo pa nemalokrat usmerja njuni telesi, ju spontano upočasni ali spodbudi k še večjemu afektu. Jasno je, da sta Clara Prévost in Jérémie Francoeur izredno suverena performerja, ki dajeta vtis, da ne le z lahkoto, temveč celo s plesno spretnostjo menjavata rekvizite, med katerimi mnogi postanejo lutke, dvigata zastavo in nad belimi rjuhami, zamazanimi z rdečo barvo, izvajata (velikokrat dobesedno) vratolomne pretepe.

Četudi je predstava zaznamovana s preskakovanjem in odsekanostjo prizorov ter bliskovitim menjavanjem kontradiktornih atmosfer, Macbeth Muet s tem ustvari zaključeno, celostno in poantirano pripoved, Macbethovo usodo razpre v vsej – tragični in humorni – polnosti.

5/5 zvezdic