Ocenjujemo: Carte Blanche, Mihal Svironi

Koncept človeka kot nepopisanega lista nas v današnji čas zasleduje že vse iz antike, dolgi zgodovini pojma pa svoj odtis dodaja tudi izraelska ustvarjalka Mihal Svironi (avtorstvo, likovna podoba in izvedba), ki na carte blanche naslika intimno izpovedno predstavo (soavtor Johnny Tal), uvrščeno na letošnji festival Lutke.

Belina Carte Blanche (Lutkovno gledališče Ljubljana) ni nikoli resnično prazna. Če je igralka z odločnimi potezami ne zamaže z barvami, z nje bere ali celo razkrije, da belina skriva lutko ali razvejano družinsko drevo rdečih figuric. Prav po althusserovsko je nekaj vselej že. Avtorica želji po preprostejšem živ­ljenju sledi v otroštvo, fetus, atom, toda nič je ne osami; vpeta je v svoje okolje in zgodovino. Začetna odtujenost od sveta, od katerega se nikakor ne more ločiti, preraste v zgodbo o prebivanju s seboj in o tistem, kar bolj ali manj različne ljudi veže v snop ene družine. Eskapistično hrepenenje se v eni – tudi metaforično barviti – uri prelevi v katarzično sprejemanje, nostalgijo, odpuščanje in poslav­ljanje (dramaturgija Miki Mevorah).

Čeprav je Carte Blanche osebna izpoved, se v nekaterih avtoričinih izkušnjah prepoznamo – v političnih nestrinjan­jih znotraj družine, kariernih izzivih, romantičnih neuspehih, opominjanju na tiktakanje biološke ure … Pretanjeno se denimo poglablja v bolečino ob izgubi bližnjih in umanjkanju pravega slovesa ter strah pred lastno minljivostjo in pozabo, resnim temam navkljub pa z odličnim občutkom za humor vzdržuje dinamičnost in daje predstavi lahkot­nejši ton. Kot performerka nagovarja občinstvo z močno avtentično in ranljivo prezenco, da napeto spremljamo njeno vizualno zaznamovano pripoved, kamorkoli na čustvenem spektru nas že v danem prizoru popelje; zlahka obvladuje celoten prostor in zapolnjuje belino platen na odru.

Ocenjujemo: Sonja in Alfred, režija Fabrizio Montecchi

Življenje ni nikoli čisto belo, nepopisano. Priročno je Mihal Svironi svoj ustvarjalski izraz našla v žanru, ki ga sama imenuje slikarsko gledališče (paint-theatre). Tako ne le metaforično, ampak tudi dobesedno zaživimo v disonančnosti surove resničnosti, v barvah na platnih in telesu; oder je zmeden in nepredvid­ljiv prostor možnosti in odtisov.

V slikarsko-gledališkem podvigu ustvarjalka stopa v dialog s svojim sprotnim likovnim ustvarjanjem. Gre za svojevrst­no raziskavo širine gledališke izraznosti slikarstva, ki v Carte Blanche sega od upodabljanja lastnega telesa v času, prek ustvarjanja govoreče slike do emancipacije barve, ki, razlivajoč se po platnu, joče. Vešče prepleta različne slikarske in animacijske tehnike ter tako ohranja razgibanost, nepredvidljivost in ritem predstave. Barva postane soigralka, obenem pa je sled, ki ostane za predstavo kot spogledljivo upajoč odgovor na vprašanje, kaj ostane za nami in česa se spominjamo.

Nasprotno od pogoste in dokaj splošne tendence osamosvajanja lutke od animatorja animacija Mihal Svironi deluje tudi kot podaljšek pripovedovalke same. Čeprav animirane podobe nastopajo kot osebe iz njenega življenja, je ona tista, ki z barvo na roki ali čopiču ljudi materializira, oživlja in izgovarja njihove besede. V tem kontekstu animacija deluje kot obujanje spominov, obujanje mrtvih in živih, vse iz nastopajoče same. Vsa platna, packe, podobe, niti, ves red in kaos odra – vse to je razstava intime ene same osebe, popisane z izkušnjami, napolnjene s spomini. Samosvoja, polna, barvita carte, ki nikoli ni bila in ne more biti blanche.